Mladina - Urša Marn: Arhitekt in alpinist Miha Kajzelj dokazuje, da so tudi v visokogorju možni arhitekturni presežki
| |
 |
|
| |
Miha Kajzelj nasprotuje pretirani pozidavi gora. Pravi, da imajo Avstrijci in Švicarji v svojih gorah precej manj gorskih postojank, kot jim imamo Slovenci. Foto: Borut Kranjc |
|
V slovenskih gorah je štirinajst bivakov, v katere se planinci lahko zatečejo pred slabim vremenom ali se v njih spočijejo po daljših turah; kar tri od njih je zasnoval arhitekt Miha Kajzelj. To seveda ni naključje, saj je bil petnajst let aktiven alpinist, za sabo ima veliko zahtevnih odprav v domačih in tujih gorah, zato dobro ve, kaj vse mora zagotavljati sodobno visokogorsko zatočišče. »Imam neverjetno srečo. Celo v tujini, denimo v Švici, ki ima največ odlične gorske arhitekture, je malo arhitektov, ki bi jim uspelo projektirati kar tri bivake,« je Kajzelj upravičeno ponosen na svoj dosežek. V enem od medijev so ga opisali kot »idealno kombinacijo arhitekta, ki razume gore, in alpinista, ki razume arhitekturo«. Pravi, da je svoje alpinistične ambicije izživel že pred leti, zato pa zdaj toliko več časa namenja arhitekturi. Da je njegov gorski mini opus resnično odličen, dokazujejo nagrade. Za bivak pod Grintovcem je dobil kar tri. Novembra lani mu je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije podelila zlati svinčnik, najvišje priznanje cehovskega združenja. Decembra lani je dobil nagrado trend za vizualno komunikacijo. Letos spomladi pa še najuglednejše priznanje - Plečnikovo medaljo.
Bivak na Kobariškem Stolu
| |
 |
|
| |
Postavitev bivaka pod grebenom Kobariškega Stola je bila del širšega projekta Razvojnega društva Breginjski kot pod vodstvom Pavla Tonklija, v okviru katerega so urejali čezmejne kolesarske steze in planinske poti. Foto: Blaž Budja |
|
Z gorsko arhitekturo se je prvič srečal že med študijem na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. Po nasvetu prof. Janeza Koželja si jo je izbral za temo diplomske naloge. »S tem mi je zelo pomagal. Od tam najprej je šlo samo še navzgor.« Kmalu po zagovoru diplomske naloge so ga iz Planinske zveze Slovenije povabili k sodelovanju v gospodarski komisiji, ki se ukvarja z gorskimi kočami. Temu je oktobra 2002 sledil projekt prvega bivaka tik pod grebenom Kobariškega Stola, na dobrih trideset kilometrov dolgi planinski poti iz Kobarida prek Velikega in Malega Muzca v Italijo. »Ta bivak je bil po dolgem času prva arhitektura v gorah, zgrajena po načelih sodobne gorske arhitekture in trajnostnega razvoja alpskih regij.« Ob postavitvi bivaka je preroško dejal: »Upam, da se bo s tem referenčnim objektom v slovenski gorski gradnji začelo novo pozitivno poglavje. Perspektivo vidim v tem, da se je zamisel za bivak sploh pojavila. Bivaki imajo namreč za obiskovalce v primerjavi s planinskimi kočami vsaj eno pomembno prednost: odprti so vse leto, ob katerem koli času. Bivak ponuja primarno zatočišče pred slabim vremenom in prenočišče, vzdrževanje je minimalno in ne obremenjuje naravnega okolja.«
| |
 |
|
| |
Notranjost bivaka pod grebenom Kobariškega Stola. Na pičlih enajstih kvadratnih metrih neto površine je prostora za štiri do osem oseb. Foto: Blaž Budja |
|
Postavitev bivaka na Muzcu je bila del širšega projekta Razvojnega društva Breginjski kot pod vodstvom Pavla Tonklija, v okviru katerega so urejali čezmejne kolesarske steze in planinske poti. »Smisel projekta je bila oživitev Breginjskega kota z dejavnostmi aktivnega turizma, ki so za te kraje najpomembnejša razvojna perspektiva.« Greben Stola, ki se od Kobarida v ravni črti vleče na zahod v Italijo, je južni rob alpskega prostora in zanimiv cilj za izjemno razgledno grebensko prečenje. Za lokacijo bivaka je bilo izbrano sedlo v grebenu Stola, na nadmorski višini 1580 metrov, ki je zelo izpostavljeno severnim in južnim vetrovom, zato se pozimi na njegovi severni strani ustvarjajo veliki snežni zameti. »Bivak smo postavili nekaj metrov pod grebenom, tako da tudi pozimi ne stoji sredi zameta, je pa seveda bolj izpostavljen južnim vetrovom, kar smo rešili z obliko bivaka, ki je prilagojena vetru.« Bivak je postavljen vzporedno z grebenom, v profilu njegove trikrat zalomljene strehe pa se izriše oblika snežnega zameta na grebenu. Na pičlih enajstih kvadratnih metrih neto površine je prostora za štiri do osem oseb. Pred bivakom je zavetna terasa pod napuščem, ki je izvedena kot lesena rešetka za otresanje snega. Celoten bivak je lesen in pokrit s pločevinasto kritino. »Bivak je izdelal tesar iz Cerknega, vsa lesena konstrukcija z opažem je bila sestavljena pri njem na vrtu, potem pa oštevilčena, razstavljena in odpeljana v Breginj. Od tu je bil organiziran helikopterski prevoz v šestih tovorih, katerih masa ni smela presegati devetsto kilogramov. Sprednja in zadnja stena sta bili pripeljani kar v enem kosu.« V tri četrt ure je bil prevoz opravljen, na sedlu pa zložena celotna konstrukcija, opaž, pločevina in druge potrebščine. Bivak je bil s skupinskim delom postavljen v treh dneh. Zasnovan je tako, da se čim bolj sklada z naravo. »To ni ekscesna arhitektura. Bivak je kolikor le mogoče prilagojen okolici, zato so ga planinci takoj vzeli za svojega.«
Bivak na Kotovem sedlu pod Jalovcem
| |
 |
|
| |
Bivak na Kotovem sedlu pod Jalovcem je oblikovan kot oglat in nesimetrično prisekan siv volumen, ki ga od skal ločijo le štiri okrogla okna. Stoji ob velikanskem razpočenem balvanu, ob katerega je umeščen kot klin, ki podpira skalno gmoto. Foto: Miha Kajzelj |
|
Leta 2005 postavljeni bivak na Kotovem sedlu pod Jalovcem na nadmorski višini 2000 metrov je Kajzelj zasnoval po naročilu Gorske reševalne službe Kranjska Gora in Gorske reševalne službe Rateče. Zamisel za postavitev je tudi tu temeljila na čim manj opazni umeščenosti v naravno okolje, se pravi, da se umetna tvorba čim bolj spoji z okolico. »V množici balvanov, nametanih po visokogorski planoti, je to le še en kamen, ki pa je hkrati prostor za začasno bivanje.« Bivak je oblikovan kot oglat in nesimetrično prisekan siv volumen, ki ga od skal ločijo le štiri okrogla okna. Stoji ob velikanskem razpočenem balvanu, ob katerega je umeščen kot klin, ki podpira skalno gmoto. »Oblikovanje bivaka sporoča, da je sfera nad dva tisoč metri svoj svet, ki ga obvladujejo dejavniki gorske narave, veter, sneg in led, zato je tudi arhitekturno oblikovanje podrejeno drugačnim zakonitostim kot v dolini in se v svojem bistvu bolj zgleduje po atmosferskih plovilih kot pa po tradicionalni gorenjski arhitekturi. Futuristični izraz z okroglimi okni je odraz funkcije, saj je z njimi pogled iz notranjosti osredotočen na posamezne izseke v gorski pokrajini ne glede na to, ali v bivaku ležimo, sedimo ob jedilni mizi ali pa stojimo pri vhodnih vratih.« Konstrukcija in materialna zasnova bivaka sta prilagojeni helikopterskemu prevozu, za katerega je nujna čim manjša teža. Bivak je sestavljen iz lahkih aluminijastih plošč, ki imajo zaradi majhnosti prostora dovolj visoko izolativnost. »Danes se bivaki praviloma v celoti izdelajo v dolini in se nato s helikopterjem dostavijo na lokacijo. Zato je zelo pomembno, da se pri izdelavi uporabijo čim lažji materiali. Konstrukcija sodobnih bivakov je praviloma iz aluminija, ker je ta močnejši in je torej potrebnega manj materiala, kot če bi za konstrukcijo uporabili les. Nekaj časa so v Italiji delali bivake v obliki polvalja, ki so bili tipizirani, torej vsi popolnoma enaki, kasneje pa so začeli projektirati unikatne bivake, prilagojene vsaki posamezni lokaciji,« pravi Kajzelj. Zemljišče za bivak na Kotovem sedlu je odstopila rateška agrarna skupnost, pri projektu pa so pomagali še občina Kranjska Gora, jeseniški Acroni in številni drugi. Ob postavitvi je bila vrednost projekta ocenjena na 5,7 milijona tedanjih tolarjev (slabih 24 tisoč evrov), v kar pa ni vštetih več kot tisoč ur prostovoljnega dela reševalcev obeh postaj, ki so pripravili temelje in vse drugo za postavitev bivaka.
Bivak pod Grintovcem
| |
 |
|
| |
S Plečnikovo medaljo nagrajeni bivak na Velikih podih pod Grintovcem je postavljen kot orientacijska točka v obsežni in nepregledni kraški pokrajini gorske planote. Foto: Matevž Paternoster |
|
Njegov tretji in oblikovno najbolj 'utrgan' bivak je na Velikih podih pod Grintovcem v Kamniško-Savinjskih Alpah, na nadmorski višini 2080 metrov. Bivak so postavili leta 2009 na planinsko pot, ki s Kokrškega sedla vodi proti Skuti. »Pravzaprav gre za nadomestno gradnjo starega bivaka, ki je bil postavljen leta 1972.« Novi bivak je projektiral po naročilu Gorske reševalne službe Kamnik. Postavljen je kot orientacijska točka v obsežni in nepregledni kraški pokrajini gorske planote pod mogočnim Grintovcem. S svojim vertikalnim temnim volumnom je dobro viden že iz daljave v svetlo sivi poletni pokrajini ali v beli zimski. »Njegova zunanja podoba in pojavnost gornikom pomagata, da ga v stiski lažje najdejo.« Prva dva bivaka se gorski pokrajini prilagajata tako, da jo morfološko dopolnjujeta, se vanjo vključujeta, bivak pod Grintovcem tipologijo zavetišča preigrava drugače. »V nepregledno kraško pokrajino gorske planote se umesti kot njeno nasprotje in kontrapunkt, kot izpostavljena točka orientacije in prostorska dominanta, moderen stolp, ki je za gornike vabilo in opozorilo hkrati,« so v obrazložitvi zapisali člani žirije, ki so uspešno realizacijo tega bivaka nagradili s Plečnikovo medaljo. Kljub izrazito modernistični estetiki bivak v divji gorski pokrajini deluje nevsiljivo, kot da je tam že od nekdaj. Zelo zanimiv je tudi interjer; gre za trinadstropen prostor, ki je zasnovan enoprostorsko, nadstropja pa so povezana z vertikalnim prostorom, h katerem je nameščena lestev. Pritličje s klopmi in z mizo je bivalni prostor podnevi in spalni prostor ponoči, ko se klopi uporabijo za ležišča. V zgornjih nadstropjih so skupna ležišča za dve do tri osebe, ki se ob večjem obisku lahko uporabijo kot dodaten bivalni prostor. Skupaj je v bivaku, ki v tlorisu meri dva krat tri metre, v višino pa štiri metre in pol, prostora za šest do osem ljudi. Okna so namenoma pokončna in postavljena v kotih, saj je tako iz vseh nadstropij omogočen pogled v najpomembnejše smeri gorske pokrajine. Posebnost je tudi, da se okna raztezajo čez več nadstropij in s tem poudarjajo notranjo vertikalno povezanost prostora.
| |
 |
|
| |
Interjer bivaka pod Grintovcem je zasnovan enoprostorsko, nadstropja pa so povezana z vertikalnim prostorom, h katerem je nameščena lestev. Okna so namenoma pokončna in postavljena v kotih, saj je tako iz vseh nadstropij omogočen pogled v najpomembnejše smeri gorske pokrajine. Foto: Matevž Paternoster |
|
Tako kot drugi bivaki tudi ta nima gretja. V njem so obiskovalcem na razpolago odeje, lahko pa se pogrejejo tudi ob prižgani sveči. »Ker je notranjost bivaka enoprostorska, se pozimi prostor hitro segreje že z oddajanjem telesne toplote. S prižgano svečo je temperaturo mogoče dvigniti še za dodatnih deset stopinj. Jasno pa je, da v bivaku temperatura pozimi ne more biti 22 stopinj, kolikor je normalna sobna temperatura. Zaradi vertikalne zasnove je najvišje nadstropje vedno precej toplejše od spodnjih nadstropij, saj se topel zrak dviga.« Fasada je izdelana iz aluminijastih izolativnih panelov, ki zagotavljajo zaščito pred vetrom in preprečujejo toplotne izgube. Notranja koža bivaka je izdelana iz lesenih perforiranih plošč, ki omogočajo odvajanje telesne vlage in ustvarjajo vtis prijetne tople in suhe notranjost. »Bivak je bil v celoti, od konstrukcije do interjerja, izdelan v dolini, nato pa s helikopterjem prepeljan na lokacijo. Ker je nosilnost vojaškega helikopterja cougar tri tone, je moral biti bivak čim lažji. Posebna pozornost je bila posvečena lahki zasnovi konstrukcije, ki je bila namesto iz jekla izdelana iz aluminijastih profilov.« Nazadnje je bivak kljub vsemu tehtal 2,3 tone. Na lokaciji je bil pritrjen v minimalen betonski temelj, velik dva krat tri metre, ki je sidran v matična skalna tla, tako da je bil poseg v avtohtona tla okrog bivaka minimalen. »Avtor nam s svojo svežo arhitekturo demonstrira, da sodobna tehnika z občutljivim naravnim okoljem ni nezdružljiva (...) V vsestransko kriznih časih nam izvirno obravnavanje arhetipske arhitekturne teme človekovega 'pra-zavetišča' lahko pomeni tudi povabilo k ponovnemu premisleku, kako na sodoben, a preprost način živeti v harmoniji z naravo,« so zares izvrsten bivak pod Grintovcem pohvalili člani žirije za podelitev letošnjih Plečnikovih odličij.
Čeprav je Kajzelj zagovornik sodobne gorske arhitekture, nasprotuje pretirani pozidavi gora. Pravi, da imajo Avstrijci in Švicarji v svojih gorah precej manj gorskih postojank, kot jim imamo Slovenci. »Pod Triglavom so že tri gorske koče, pa se razmišlja še o četrti. Meni se to zdi pretirano. Gorske koče so polne samo poleti, pozimi so večinoma prazne, jih je pa treba ves čas vzdrževati, kar ni poceni. Treba se je zavedati, da je večina gorskih koč po slovenskih gorah že tako dotrajana, da bi jih bilo treba temeljito obnoviti, denarja za to pa je premalo. Planinska zveza od države sicer dobi nekaj denarja za obnovo športnih objektov, a daleč premalo, da bi lahko s tem financirala kompletno sanacijo gorskih koč.« Zavzema se za to, da bi vse gorske postojanke obnavljali ob pomoči arhitektov in ne tako kot denimo dom na Komni, ki so ga obnovili brez arhitektov in povsem skazili kakovosten medvojni arhitekturni objekt. »Poglejte Švicarje. Za vsako kočo, ki jo obnovijo ali jo zgradijo na novo, razpišejo arhitekturni natečaj. Zgledujmo se!«
Urša Marn