ŠPORT - Lucija Franko: Dolga dolga je smer, po kateri sem priplezala do sem. In upam, da je tudi pred mano še zelo dolga in uživaška smer ...

Prvi oprimek moje plezalne kariere sega tja nekam v leto 1993, ko sem v škofjeloškem plezalnem klubu prvič spoznala ta šport. Mnenja doma so bila deljena: mami je bila razumevajoča, saj je tudi sama nekoč malo plezala, in tudi oči se je ukvarjal z veliko športi, ampak babica ... Ni bilo hujšega. Seveda je takoj videla smrtno nevarnost in popolnoma neprimeren šport za punčko, a počasi je tudi ona spoznala, da športno plezanje ni to.

Treningi so potekali v skupini vrstnikov, s katerimi sem se dobro razumela, pa tudi trenerji v klubu so obvladali svoje delo, saj se od tistih začetkov ne spomnim prav nobene prisile in strogega režima treninga. Kljub temu so po dobrem letu že prišli prvi uspehi na tekmah, takrat še med mlajšimi deklicami, a prva medalja je imela dovolj lep lesk, da mi je dala zagon za naslednje podvige.

Vse skupaj se je bolj resno začelo z mladinsko reprezentanco, v 7. razredu. Tekme v tujini, to je bilo nekaj! Neizmerno sem se razveselila vsake pošte, v kateri je pisalo, kdaj spet gremo na pot. Že potovanja v dobri družbi so bila pestra in zabavna, dobro vzdušje v reprezentanci pa je pomagalo tudi pri doseganju vedno boljših rezultatov. Prve stopničke, prva zmaga, prvi skupni pokal ... vsak ima svoje mesto na polici in v spominih. In ti uspehi so me pri tekmah vedno gnali naprej. Seveda je bilo vmes tudi veliko razočaranj, če zdaj gledam nazaj, je bila slaba volja ob neuspehu ponavadi čisto prehuda. A take stvari človek hitro pozabi in pleza naprej.

Ko sem se toliko postarala, da sem morala počasi zapustiti vrste mladinske reprezentance, so se zame začele tudi prve tekme za svetovni pokal. Prvič sem se v razširjeno reprezentanco za domačo tekmo v Kranju uvrstila leta 2001, naslednje leto pa so me vzeli s seboj tudi na nekaj tekem v tujini. Uvrstitve so postajale vse boljše, prelomna pa je bila zame zadnja tekma leta 2003 v Edinburghu, ko sem se prvič uvrstila v finale. Nekaj posebnega je plezati v finalu svetovnega pokala. Vzdušje je ponavadi napeto in zrak nabit z energijo. Tudi spodbuda publike mi je večkrat pomagala, da sem iz sebe iztisnila še tistih nekaj več kot sto odstotkov ... In takrat sem bila ne glede na končni rezultat zadovoljna.

Seveda pa so tekme le majhen del v življenju plezalke. Večino časa vzamejo bolj ali manj naporni treningi, ki trajajo praktično celo leto, razen čez novoletne praznike in kakšen teden poletnih počitnic (ponavadi je pavza ravno takrat, ko je slabo vreme). Sicer pa petkrat na teden, pa še kakšen kondicijski trening za povrh.

V karieri sem zamenjala nekaj trenerjev, a večino časa mi je ob strani stal Roman Krajnik. Občudujem njegovo potrpljenje za preživljanje dolgih ur pod stenco, s palico (za kazanje oprimkov) v roki ter vedno novimi idejami za težke in zanimive smeri. Mnogi se sprašujejo, kako zdržimo dan za dnem na tisti mali zaprašeni stenci, a po mojem mnenju je ključ ravno v tem, da imaš tam nekoga, ki ti iz tisočih oprimkov sestavlja vedno nove izzive ... Seveda je pomemben tudi program treninga, kako dolge smeri plezati in koliko, pa kako za dodatno moč trenirati v fitnesu ... Za vse to je vedno skrbel Roman in jaz sem se lahko povsem posvetila samo temu, kako bom smer preplezala čim bolje. Poleg tega me je znal tudi spodbujati, kadar na treningih ni šlo vse po načrtih ... Veliko plezalcev raje trenira brez trenerja in jih čisto razumem. Jaz pa imam raje, da nekdo stoji za menoj in mi pove, kaj delam prav in kaj narobe.

Vedno sem rada tekmovala. Všeč mi je vzdušje, ki na primer v izolacijski coni sploh ni tekmovalno, čeprav želi potem zunaj na steni vsak pokazati sotekmovalcem, da je boljši. Rada sem imela tudi potovanja na oddaljene konce sveta in dogodivščine, ki smo jih skupaj z drugimi člani reprezentance doživljali na tekmah. Po vseh skupnih urah v kombiju, izolacijskih conah, hotelih .. smo postali skoraj družina – no, včasih so bili naši pogovori še celo bolj osebni. A obstaja tudi druga plat. Na vsako tekmo je dobro priti vrhunsko pripravljen, kar pomeni ogromno treninga in skoraj nič počitnic. Pravzaprav so bili v zadnjih letih vsi moji dopusti pogojeni s koledarjem Mednarodne plezalne zveze. Program treninga pa tudi ni prenesel raznih enotedenskih potepanj, smučanj ... Zaželela sem si, da bi zaživela še malo drugače. Ne brez plezanja, le brez obveznosti. Da bi plezala le takrat, ko bi se mi ljubilo, da bi kdaj na račun dobrega žura izpustila kakšen trening, da bi spoznala še kakšen drug šport ... O tem sem razmišljala skoraj eno leto. Že v začetku lanske sezone, ko so se začeli naporni treningi v fitnesu, sem si rekla, da bi bilo fino, če bi bilo to zadnjič. To sezono še dam od sebe vse, kar lahko, potem pa dovolj. Tega res nisem razglašala prav na glas in se tudi nisem pretirano obremenjevala, a nekako sem vedela, da je čas za ta korak.

Začetek sezone vsaj po rezultatih ni bil preveč obetaven. Včasih forma ni bila prava, včasih se enostavno ni izšlo na tekmi. A proti koncu sezone sem nekako zlezla iz povprečnih rezultatov in na predzadnji tekmi v Franciji izenačila svojo do tedaj najboljšo uvrstitev – 5. mesto. Ponosna sem bila, da sem dokazala, da tudi jaz zmorem, in seveda zelo vesela uspeha. To je bilo dva tedna pred kranjsko tekmo, zadnjo v sezoni.

Po vrnitvi domov sem, še vsa evforična in polna zagona, šla plezat v Mišjo peč. Poskušala sem v smeri Mrtvaški ples in kar dobro mi je šlo, a kot kaže, sem nekoliko pretiravala. Naslednji dan sem začutila bolečino v desni rami ... Tudi po dnevu počitka bolečina ni izginila in začelo me je skrbeti. Naša ''klubska'' fizioterapevtka Leja je ugotovila vnetje ramenskega sklepa in mi priporočila nekaj dni počitka. Jaz pa le dober teden pred zadnjo tekmo za svetovni pokal v karieri še kozarca nisem mogla dvigniti z desnico ... Fizična bolečina je bila sicer huda, a znosna. Veliko bolj me je skrbelo, ali bom sploh lahko tekmovala v Kranju. Poskusila sem z vsem, kar so mi predlagali: od fizioterapije, raznih krem in tablet, počitka ... V sredo je bilo že toliko bolje, da sem odplezala nekaj krogov po stenci. V četrtek sva z Romanom naredila en čisto kratek in lahek trening, v petek počitek, v soboto pa že tekma ... No, ampak kot kaže, mi je enotedenski prisilni počitek koristil ...

Tisti vikend je bil zame tako čustveno nabit, da ga še dolgo ne bom pozabila. Kot prvo, sem bila neizmerno srečna, da sploh lahko plezam in da je bolečina v rami, tako kot je prišla, tudi odšla. V soboto zvečer sem po napetem polfinalu, ko je Angela Eiter s svojo napako podarila Maji skupno zmago, meni pa finale, odšla še na obletnici valete in mature (na srečo obe v isti gostilni, tako da sem lahko pozdravila vse bivše sošolce), a ne za predolgo, saj sem se hotela dobro odpočiti za nedeljski finale. Veliko prijateljev, znancev in drugih je prišlo tekmo gledat v živo, ostali so spremljali prenos po televiziji. Plezala sem prva, in preden sem vstopila, sem bila povsem sproščena. Na nič nisem mislila, samo tam sem bila in plezala. Meter za metrom, smer se mi sploh ni zdela težka ... Priplezala sem čisto pod vrh in si mislila: je mogoče, da so se naši izkušeni postavljalci tako zmotili? Smer je vendar čisto prelahka! Tako je zgledalo tudi po plezanju naslednje, Španke, ki je omagala tam kot jaz. Potem pa se je začelo. Padale so ena za drugo, še danes mi ni jasno, kako. Bila sem na 2. mestu, ostali sta le še dve. Belgijka mi je skoraj požrla živce, ko je ves čas porabila na mestu še ne na polovici smeri, kjer ni in ni našla rešitve. Ko je končno padla, sem vedela, da imam medaljo v žepu. Občutki so bili čudoviti. Pika na i, za zadnjo tekmo. Rekla sem si: to je to, več si ne bi mogla želeti. Zdaj lahko tudi javno in uradno razglasim, da sem s tekmovanji zaključila. Veselje je bilo popolno tudi zato, ker je Maja svojo skupno zmago potrdila še z zmago v Kranju. Žur je po taki tekmi seveda trajal do zjutraj in tudi alkohola je kar nekaj steklo po grlih ... A pijanost od sreče je bila še močnejša. Čestitke pa so tudi prihajale od vsepovsod: od prijateljev, sorodnikov, bivših učiteljev, celo vzgojiteljica iz vrtca me je gledala ... Vesela sem bila, da se toliko ljudi veseli z mano.

Ta tekma bo za vedno ostala v mojem spominu kot najlepša v karieri in misel nanjo me ponavadi spravi v dobro voljo. A zdaj je tekem zares konec in posvetila sem se plezanju v skali. Rekla sem si, da bom od zdaj naprej plezala pač samo toliko, kolikor se mi bo ljubilo. Brez vsake prisile. In kmalu sem ugotovila, da se mi še kako ljubi ... Letos sem v skali opravila verjetno že več vzponov kot v zadnjih nekaj letih, in tudi skalnih plezalnih dni se je kar nabralo. Preprosto uživam, ko se s prijatelji odpeljemo proti kateremu od plezališč in potem cel dan preizkušamo svoje meje v težavnosti, kakšen dan pa samo uživamo v nekoliko lažjih smereh in dobri družbi. Seveda pa me takoj potegne v težje smeri, ko vidim, da še vedno kar nekaj zmorem, čeprav količina treninga ni primerljiva s tisto v tekmovalnih časih. Tako me včasih pot še zanese na umetno steno na Podnu, sploh kadar je vreme slabo, kadar med tednom zaradi službe nimam časa ali kadar bi rada nekoliko potrenirala za kakšen težji vzpon. Vikendi pa so ponavadi namenjeni izletom v plezališča. Letos spomladi sem veliko plezala v Mišji peči, kjer je vzdušje ob sobotah in nedeljah včasih bolj podobno tistemu v nakupovalnih središčih, saj so vrvi v skoraj vseh smereh, pod steno pa je zaradi množice nahrbtnikov in varujočih že oviran prehod. Po eni strani je nekoliko neprijetno, ker plezanja v skali takrat pač ne moreš doživeti kot ''pobega v naravo'', po drugi strani pa vedno znova občudujem množice plezalcev različnih zmogljivosti, ki jih ta šport preprosto navdušuje, tako kot mene. Toliko nas je, in čeprav smo si morda po značajih zelo različni, nas tam v plezališču druži ena stvar – želja po plezanju. Letos sem med prvomajskimi prazniki obiskala tudi Paklenico, kjer se je prav tako gnetlo ljudi, v najbolj popularnih smereh so se naveze po cel dan vrstile čez vse raztežaje. A doživela sem tisto pravo vzdušje ... In tudi prvič okusila čar večraztežajnih smeri. Sprva z nekoliko strahu v slabše navrtanih raztežajih, a kmalu sem se na to navadila in uživala v plezanju s 300 metri zraka pod sabo ...

Mnogi me sprašujejo, kaj počnem, odkar sem nehala plezati. In jaz jim odvrnem, da pač plezam. S tem ko sem končala tekmovalno kariero in resne treninge, sem prišla do spoznanja, da imam plezanje preprosto rada. Prej me je naprej gnala tudi želja po doseganju dobrih rezultatov in stopnjevanju vrhunske forme, zdaj pa vidim, da me pri plezanju privlači že samo gibanje. Kot nekakšen ples po vertikali. In včasih grem na umetno steno le zato, ker pogrešam gibanje, le zato, da malo zaplešem ... Sicer pa je včasih pri študiju težjih smeri res treba sestaviti celo koreografijo, kako se prebiti čez težke gibe. Vsak detajl je pomemben, kam postaviš nogo, kako primeš grif, kako obrneš bok in počasi preneseš težo, da te ne vrže iz ravnotežja ... In ko enkrat odplešeš brez napak, si ne samo na dobri poti do uspešnega vzpona, ampak v tem gibanju tudi uživaš ...

Tudi zdaj imam v mislih koreografijo za še eno lepo in težko smer. V soboto sem poskusila in bila zelo blizu uspehu, a vendar predaleč ... Še enkrat sem se zavedla, da smer res ni lahka. Ampak me čaka, čaka na dober dan, na zbrano glavo in močne roke. In ko bom enkrat odplesala do vrha, bom vedela, da sem res dala vse od sebe.