Boris Štupar 10.07.2010 19:29 1058 0

Sprehod po Kriških podih

Bojan Ambrožič: Ne spominjam se kdaj sem v otroštvu prvič shodil in napravil svoje prve nerodne in prekupicajoče se korake. Pač pa sem včeraj, po petih dneh, spet shodil po poškodbi – zvinu gležnja.

Ti koraki verjetno nisi bili nič manj nerodni kot tisti res prvi, pred 20 leti, a bil sem jih vesel tako kot malokaterih! Končno grem lahko spet v hribe!

Nisem hotel po poškodbi takoj preveč tvegati z zahtevno turo, saj poškodba še zdaleč ni sanirana. Zato sem se odločil da grem na Kriške podi, ki sem jih sicer imel prej v planu kot gorski tek. Vendar sem vedel da bom danes lahko vesel že če mi jih bo uspelo počasi prehoditi.

Začnem na parkirišču v Vratih in se namenim proti Bukovlju. Niti 5 minut hoje do Aljaževega doma ne zdržim, šepam, ker me gleženj tako boli. Zato snamem povoj in si ogledam še rahlo otečen gleženj. Odločim se da grem hodit še nekaj minut dalje in če ne bo bolje bom pač obrnil. In res še preden pridem do Bukovlja bolečina skorajda izgine. Povoj mi je očitno preveč omejeval gibanje gležnja, ki mi je zaradi tega po nepotrebnem še bolj zatekel. Sedaj pa noga diha in bolečina je postopoma izginila.

Sovatna

V pobočje čez Sovatno dobro zagrizem. Pot je odlična, bila bi idealna za gorski tek. Vendar ali jaz lahko tečem? Ja, ja…. lahko tečem! Juhej! Vest da spet lahko tečem mi je napolnila zaloge motivacije. Nisem tekel zaradi tega, ker bi se mi kam mudilo, še manj zaradi rekordov, ampak preprosto iz golega veselja in navdušenja da po tednu dni lahko spet to počnem. >> Sprehod po Kriških podih

9. 7. 2010