Polet, 06.10.05 – Željko Kozinc: Rut in Grant, slikoviti gorski vasici nad Baško grapo
Na svoji zemlji
Rut in Grant, slikoviti gorski vasici nad Baško grapo
Staro pravo in pravica
»Pojdam u Rute, tam čier je mraz ...,« je sicer koroška pesem, a se prilega vsem rutom na južni strani Alp, vsem prisojnim krčevinam pod snežniki. Če se torej podate v vasico Rut nad Baško grapo, vas lahko sicer v nenadnem vremenskem zasuku dočaka tudi mraz, vendar ima sonce tukaj še posebno rado tisto reklo o sebi, da po vsakem dežju spet pride. Tu je prisojni paradiž, in Rut, nekoč imenovan tudi Nemški Rut, je na svoji višini 676 m kratkomalo čudež. Stoji v prisojnem pregibu, ki daje videz manjše krnice, nad katero se pokonci postavljajo strma pobočja Rodice (1962 m), Raskavca (1967 m) in Matajurskega vrha (1936 m). S teh vrhov, ki jim Rutarji pravijo tudi Špickogl in Hohkogl, se nekaj manjših grebenskih izrastkov spušča v Baško grapo. Med njimi so svoja korita izdolble vode: potok Rinžile teče skozi Rut in se niže izliva v Karspoh, ki se kmalu zlije s Folterspohom in Alpnpohom. Te graparske poskočnice združi potok Koritnica in jih odvede v Bačo. Se boste ustrašili, da so to prehude rovte za izlet? Pustite se presenetiti: Rut in Grant sta zelo lični vasici, pri tekmovanju za najlepšo slovensko vas bi se uvrstili nekam pod vrh. Njuni polja in travniki so razmeroma obsežni in skrbno obdelani, vaščani odsevajo mir in prijaznost. Asfalt ponekod zgublja boj z gorsko naravo, vendar je to stara, utrjena cesta, ki jo je utrl ljudski genij, neki prastari umetnik za nizke gradnje. Pa pojdite peš po njej, če se bojite, da vam bo avto zakuhal.
Pogled na Rut
Topli zrak z morja in celodnevna osončenost zelo godita veliki vaški lipi, ki je slovenska naravna znamenitost. Stara je morda okoli 850 let, kolikor je minilo od časov, ko je oglejski patriarh Bertold tu naselil približno 70 kolonistov iz okolice Innichena v Pustriški dolini na južnem Tirolskem. Od njih torej izvirajo tiste končnice na -poh, ki pridejo od bach, potok, ledinska imena kot Lajte, Pajtna, Žbentre, besede za predmete kot binkla, pejkl, frjajžn in priimki kot Kemperle, Dakskobler ali Loncner. Jezikoslovec Ivan Koštial je leta 1911 odkril na Rutu zadnja dva starca, ki sta govorila popačeno tirolščino. Priseljenci so zgornji del Baške grape izkrčili in ustvarili 12 vasi. Zgodovina si ni enotna, ali so bili ti junaški in garaški pionirji s tem naseljevanjem kaznovani ali nagrajeni. Verjetno je veljalo drugo, kajti smeli so prosto loviti, bili so oproščeni davkov in svobodni; zato se tudi niso udeležili velikega tolminskega punta leta 1715. Načeloval jim je rihter, vaški župan in sodnik. Simbol njegove sodne oblasti je bil meč z letnico 1414, ki ga hranijo v tolminskem muzeju. (Le zakaj ga Rutarji ne hranijo več doma?) No, samouprava je bila odpravljena leta 1850.
Temeljila je na odkritosti in poštenosti, in seveda javnosti, vrlinah, s katerimi je vsaka današnja oblast v zadregi. Pod lipo je rihtar opravljal posvetno in sodno oblast, pod njo se je srečeval vaški svet. Zdaj je lipa obzidana, v obsegu meri osem metrov in je visoka nekaj več kot 20 metrov. Pod to izvotljeno velikanko, ki je živi pravni spomenik, Rutarji še danes izrekajo dobrodošlico pomembnejšim gostom. Vsako nedeljo po maši pa pod njo zapojejo rutarske pevke.
Soteska Driselpoh
Rut ima 48, Grant pa 20 hiš. Naseljenih jih je le za dve tretjini. Ob koncu tedna lahko v vaški gostilni v Rutu povprašate za domači želodec, divjačinski golaž ali za izvrstne skutne štruklje, ki pa jih je treba vnaprej naročiti.
Če ste že v Baški grapi, pokukajte še v Driselpoh. Med Podbrdom in Hudajužno (2,6 km od Podbrda) se v Bačo s severne strani izliva potok poslovenjenega nemškega imena. Ob potoku je zasilna cesta, po kateri se po 15 minutah prijetnega sprehoda pride do kmetije istega imena: Driselpoh. Potok izvira pod Črno prstjo (1844 m) in je v zgornjem delu, polnem manjših korit in slapov, težko dostopen. Srednji del se nekoliko razširi in tam je ta edina kmetija. Kar je zanimivo za izletnika, ki se vrača z Ruta, je spodnji del, takoj nad cesto skozi Baško grapo, kjer je Driselpoh izdolbel 200 m dolga, ozka in zavita korita. Geološka zanimivost, ki vzame sapo! Sredi soteske lahko otipate nagubane kamnite sklade. Požgečkate mater zemljo pod kožo. To so plasti apnenca, ki mu geologi pravijo volčanski apnenec, nastale z usedanjem v plitvem morju, podobno kot fliš. Debele so do 10 centimetrov, vmes med njimi pa so tanke, centimetrske plasti laporja. Nikjer pa niso te plasti tako slikovito, tako ogoljeno zgubane, na videz prepokane, a vendar še kompaktne, in tako lepo vidne kot tu v Driselpohu. Nikjer tudi ni tako nazorno videti posledic gubanja zemeljske površine, nikjer tako zaslutiti prave moči gorotvornih sil. Kot bi gledali kamnito prekmursko gibanico, ki je padla vase. Ali razviharjene sive morske valove, ki so obstali.
Besedilo in foto Željko Kozinc
Grant