Delo, 06.11.04, Pisma bralcev - dr. Peter Starič: včasih – ne vem, ali je bilo vsega petkrat – sem tudi sam bivakiral v dolini, nikoli pa v gorah.
mnenja
Pisma bralcev
Številni obiskovalci šotorijo na črno
Nad člankom s tem naslovom (v Delu je bil objavljen 4. novembra na 7. strani) je slika s triglavskega pogorja, na kateri je majhen šotorček za bivakiranje in nekaj opreme. Pa sem se spomnil, da sem včasih – ne vem, ali je bilo vsega petkrat – tudi sam bivakiral v dolini, nikoli pa v gorah. Nekateri, ki v dolinah oddajajo sobe, jih namreč nočejo oddati posameznikom za eno samo noč. To je bilo vzrok za moje »prenočevanje na črno« pred turo, ki sem jo začel naslednjega dne navsezgodaj. Kaj pa naj bi sicer storil? Se odpeljal z avtom nazaj v Ljubljano? Zato menim, da tako bivakiranje v sili ne bi smelo veljati za prekršek.
Je pa v omenjenem članku precej drugih, pomembnejših navedb, nad katerimi bi se veljalo zamisliti in ustrezno ukrepati. Naj tu omenim le nekaj od številnih svojih izkušenj iz časov, ko sem še hodil v hribe. Takrat je bila večina tistih, ki so hoteli počitnice pri nas preživeti kar najceneje, iz takratne Čehoslovaške in Poljske. Žal so se njihove navade ohranile še do danes, ko Češka in Slovaška nista več skupaj in ko sta obe že v Evropski skupnosti.
Bilo je kakih dvajset let nazaj, ko sem popoldne prišel na Zavetišče pod Špičkom, od koder sem naslenji dan nameraval na Jalovec. Tista kočica je majhna, vendar omenjajo »rekord«, ko je tam v pritličju in na podstrešju »prespalo« kar 54 planincev! Ko se je že zmračilo, je prispelo tja kak ducat čeških planincev, oprtanih s svojimi ogromnimi »omarami«. Oskrbnik Francelj, ki je že poznal njihove navade, jim je kar takoj povedal, koliko stane prenočišče. Vendar so mu odvrnili, da nimajo denarja. »Če pa nimate denarja, potem vas ne spustim noter!« je bil odločen Francelj. In vsi so morali prenočiti zunaj, v svojih spalnih vrečah, v upanju, da Francelj ne bo tako trdosrčen, da bi jim odrekel streho, če bi prišla nevihta in bi treskalo. Uporabljali so tisto enosedežno stranišče na prostem, od koder je ponoči čudovit razgled na zvezdnato nebo in na gore, obsijane z mesečino. Vprašanje pa je, ali bi bili tako pohlevni tudi tedaj, če bi bil Francelj čisto sam, kajti tam nas je bilo tudi kakih deset Slovencev.
Oskrbnik malega kampa tik pred vasjo Soča mi je povedal, da je pred par leti pri njem ves teden kampirala družina iz Poljske. Ko so odhajali, niso hoteli poravnati računa, rekoč, da nimajo denarja. Ker je terjal denar, so postali nasilni in se je moral ukloniti. Čim so se odpeljali, pa je telefoniral policiji, ki jih je takoj pripeljala nazaj. Izkazalo se je, da so imeli denar, vendar so hoteli oditi kot »Mica Kovačeva«.
Včasih sem za svoj rojstni dan odšel na Pogačnikov dom na Kriških podih. Nekaj več hrane in vina v buteljkah, kar sem namenil za praznovanje, sem poslal gor s tovorno žičnico. Ko sem šel malo pred večerjo ven iz koče, pa sem zagledal dva češka planinca in eno planinko, ki so v svojih spalnih ležali pod kapom. Ker je bilo očitno, da nameravajo tam tudi prenočiti, sem jih opozoril, da je to nevarno. (Kako leto prej me je prav tam oplazila strela.) Prav zasmilili so se mi, ko so tja gor pritovorili ogromne nahrbtnike, v katerih so imeli hrano, kuhalnike in spalne vreče, kar je vse skupaj bilo zagotovo težko kakih 30 kg. Zato sem vse tri povabil na svoje praznovanje. Kuharica nam je pripravila večerjo in odprl sem buteljko vina. Ko smo se poslovili, sem jih še enkrat opozoril, da ne smejo prenočevati zunaj, saj so zgoraj poceni skupna ležišča. Prihodnjič, ko sem spet prišel na Pogačnikov dom, pa mi je oskrbnik povedal, da dolgujem denar za prenočišče tistih treh Čehov. Pred odhodom so mu namreč rekli, da sem obljubil, da jim bom poleg večerje plačal še prenočišče … Po pričakovanju se nihče od njih ni nikoli pozneje oglasil s kako kartico, čeprav sem jim dal svojo vizitko.
Večkrat vidim v Trenti ali kje drugje v dolini Soče kak češki ali slovaški avtobus, v katerem turisti prebijejo noč kar na sedežih. S seboj pripeljejo tudi vso hrano in pijačo. Kadar je tam nekaj dni slabo vreme, morajo zares veliko potrpeti. Ker razumem češko in slovaško, jih včasih povprašam, kaj so po poklicu. Prav preseneča me, ko ugotovim, da ne gre za nikakršne reveže. Ampak, le zakaj se potem odpravijo na tako beraško romanje? Slovenci tega ne moremo preprečiti, vendar bi takšne »aranžmaje« morali prepovedati že kar v njihovih državah, saj jim ti turisti delajo sramoto.
Razen omenjenih turistov in planincev pa prihajajo iz teh držav k nam tudi čisto »normalni« obiskovalci, ki potrjujejo, da revščina ne more biti razlog za vedenje, ki ga pri nas sicer pripisujemo Gorenjcem, pa še to le v vicih.
dr. Peter Starič
Celovška c. 99 b, Ljubljana