Janez Pikon: Delavno taborišče z mnogo več kot tisoč jetniki je med drugo svetovno vojno, v nemogočih delovnih razmerah, zgradilo široki predor na Ljubelju. 
Člani Muzejskega društva Žiga Zois Bohinjska Bistrica v torek, 08. aprila 2014 obiščemo delovno taborišče Ljubelj, ki je bilo edino taborišče na slovenskem ozemlju v času druge svetovne vojne. Delavno taborišče je bilo eno od 49 podružnic nedaleč od Linza delujočega koncentracijskega taborišča Mauthausen. V delavskem taborišču je v letih 1943-1945 v nemogočih razmerah več kot tisoč jetnikov gradilo današnji predor na Ljubelju. Leta 1941 so čez prelaz Ljubelj prihrumele motorizirane kolone Hitlerjeve vojske. Hitler se je dobro zavedal pomembnosti te poti čez Karavanke proti morju, zato je v skladu s svojimi osvajalnimi načrti sklenil ljubeljsko cesto skrajšati s predorom. Taboriščniki so tako uresničili zamisel o gradnji predora, o čemer je že v 17. stoletju pisal Valvasor. Predor je omogočil občutno lažjo povezavo med Ljubljansko in Celovško kotlino, ki je dotlej potekala preko višje ležečega naravnega prelaza Ljubelj kamor vodi strma cesta.
Začetek gradnje predora, ki bi izboljšal prometne povezave z območjem tedanje Jugoslavije, sega v leto 1941. Ker so partizani junija tega leta taborišče, v katerem je bilo 42 civilistov, požgali, so se dela nadaljevala šele čez dve leti. Poleg barak za civilno delavstvo in tehnično upravo so na vzhodno postavili barake za jetniško taborišče, ki je bilo obdano z bodečo žico in štirimi stražnimi stolpi. Delovno silo je dajalo uničevalno taborišče Mauthausen, kateremu je bilo taborišče v Podljubelju vojaško podrejeno.
Prvi interniranci so začeli prihajati že meseca julija leta 1943. Največ je bilo Francozov, poleg njih pa še Poljaki, Rusi, Jugoslovani, Čehi, Norvežani, Grki, Belgijci, Italijani, Nizozemci, Luksemburžani, Nemci, Avstrijci. Večina je bila političnih zapornikov, nekateri pa so bili internirani zaradi zavračanja prisilnega dela ali zajeti v racijah. Nemcem in Avstrijcem z zločinsko preteklostjo so dodelili vodstvene naloge oz. lažja dela.
Kljub prepovedi stikov so civilni delavci ujetnikom pomagali; s tihotapljenjem pošte in paketov so jim omogočili zvezo z njihovimi družinami. Še zlasti pomembno vlogo je imel ing. Janko Tišler, domačin iz Golnika, ki je leta 1944, ko so odkrili, da pomaga ujetnikom, pobegnil k partizanom. Svoje izkušnje je kasneje popisal v knjigi Mauthausen na Ljubelju - koncentracijsko taborišče na slovensko-avstrijski meji. 7. maja 1945 so vse taboriščnike izpustili, vendar so enote SS nejugoslovanske jetnike znova zajele in jih med umikom skozi ljubeljski predor na Koroško uporabile za živi ščit. Kasneje jih je v Rožu osvobodila partizanska vojska.
Skozi več kot 1500 metrov dolg predor so se prva vozila zapeljala že leta 1944, gradnja cestne povezave in predora, ki se nahaja na nadmorski višini 1069 metrov, pa je bila povsem dokončana šele jeseni 1963.
Da bi zabrisali sledove svojih grozodejstev, so Nemci taborišče porušili. V spomin in opomin na vojne grozote trpljenje jetnikov ob robu parka stoji spominska arena okostnjaka z živim srcem v sredini ter napisom OBTOŽUJEM - J'ACCUSE.
Vir: spletna stran Tržič
Janez Pikon