Večer, Po Sloveniji - Mateja Pačnik: Posekana drevesa, veje, ki ležijo povsod, mrtve mlake, polne blata, razrita zemlja, ki čaka, da jo prvi naliv odplakne v dolino. Ali Pohorje dovolj varujemo in kako gospodarimo z njegovim naravnim bogastvom?
Več kot dve tretjini površine Pohorja pokrivajo gozdovi. Pohorje je posebno zaradi silikatne geološke podlage, obsežnih sklenjenih gorskih gozdov na kisli podlagi, dobro ohranjenih visokih barij, sekundarnih travišč (planje) ter zaradi številnih gorskih povirjev in potokov. Tukaj najdemo tudi izjemno pestrost živalskih in rastlinskih vrst ter njihovih življenjskih okolij. Tudi na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) se zavedajo pomembnosti Pohorja kot ekosistema in bogate shrambe lesa. "Stanje gozda na Pohorju je vedno bolj ugodno. Lesna zaloga v pohorskih gozdovih se je v zadnjih štirih desetletjih precej povečala, prav tako se je povečal prirastek. Tudi struktura lesne zaloge v gozdovih se je izboljšala, povečal se je delež debelega drevja in listavcev. Stanje pohorskega gozda in njegov razvoj ugodno vplivata na ekologijo celotnega Pohorja."
Načrti zavoda za gozdove določajo lastnikom gozdov najvišji možni posek in potrebna gozdnogojitvena in varstvena dela. Skupni letni najvišji možni posek znaša približno 60 odstotkov prirastka. Predvideno je, da bo z nacionalnim gozdnim programom posek narasel do 75 odstotkov prirastka. Po podatkih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v državnih gozdovih, ki jih je po površini dobra petina, sečnja poteka po načrtih. V zasebnih gozdovih pa višina sečnje zaostaja za načrtovanim najvišjim možnim posekom.
Kdo in kako seka v pohorskih gozdovih?
Gozdno gospodarstvo Maribor d.d. ima koncesijo za izvajanje sečnje v državnih gozdovih. V njih mesečno poseka povprečno 10.300 kubičnih metrov dreves. Edvard Goričan iz gozdnega gospodarstva razlaga: "V strukturi označitve dreves po drevesnih vrstah je več kot polovica iglavcev, preostalo so listavci. Med drevesnimi vrstami je največ smreke, dobri dve tretjini bukve in slaba desetina jelke. Delež sečenj zaradi ujm in bolezni bo v letu 2009 v državnih gozdovih na našem območju dosegel 20 odstotkov skupno posekane lesne mase."
85 odstotkov poseka izvedejo sekači z motornimi žagami. Zadnja tri leta so pričeli uvajati strojno sečnjo, ki je zaradi naravnih sestojnih in okoljevarstvenih pogojev prostorsko omejena. Zato ne pričakujejo, da bo njen delež presegel 20 odstotkov. Stroji za sečnjo so prilagojeni predvsem za iglavce v razvojnem stadiju drogovnjaka in mlajšega debeljaka. Goričan pravi, da uporaba strojev ni ekološko vprašljiva, saj "jih morajo upravljati strojniki, ki so ekološko ozaveščeni. Delo mora biti ustrezno načrtovano in organizirano, upoštevati pa je treba tudi trenutne razmere (vremenske in talne). Sečišča, primerna za strojno sečnjo, se določajo individualno, včasih samo del posameznega delovišča."
Goričan opiše, kako poteka sečnja s strojema. "Strojna sečnja poteka v dveh delih. Stroj drevo poseka, oklesti veje, ga razreže in debla zloži ob transportno pot. Veje praviloma polaga pod sabo tako, da jih povozi in s tem poveča nosilnost tal, veje pa toliko poškoduje, da ni nevarnosti širjenja podlubnikov. Za njim po isti poti, ki je vnaprej določena, drugi stroj debla naloži na nakladalni prostor in jih odpelje do utrjene prometnice."
"Končni kupec kakovostnega pohorskega lesa so Avstrijci. Nekvaliteten les, prizadet od podlubnikov, pa kupijo Italijani, ki ga uporabijo za palete??," pove Primož Vallant, neodvisni svetovalec in naravovarstvenik.
"Resnica o sečnji je drugačna"
Vallant trdi, da je resnica o sečnji drugačna. "Leta 2004 se je pri sečnji začelo na neprimernem terenu, ob nepravem času in na napačen način redno uporabljati traktorje. Leta 2006 so pripeljali gozdna stroja; ustvarjati so začeli nove vlake, eno zraven druge (zaradi težke prehodnosti tudi do pet naenkrat). Kreiranje 'tankovskih poligonov' poteka v državnih gozdovih na popolnoma neprimernih težko prehodnih tleh, na tleh brez nosilnosti, na močvirnatih, vlažnih delih Pohorja. Začelo se je v bližini Osankarice, severozahodno v smeri Dedičevega vrha; ali na zelo strmih legah na pol poti med Šumikom in Osankarico. S tem so nastale nepopravljive brazgotine. Zemlja, humus, podrast so osnova gozda in življenjski prostor neštetih rastlin in živali. Humus, ki je nastajal mnoga tisočletja, je nepopravljivo izgubljen. Večinoma je opustošenje tako hudo, da je ena vlaka uporabna samo za eno ali dve vožnji. Potem stroja že rijeta po svojih podvozjih, ne moreta več napredovati in tako je treba vrezati novo vlako. Znova in znova, razen če je ta že tako uničena, da sega do skal. Namesto da bi se tak način dela opustil, se je to početje okrepilo in razširilo dobesedno na celotno Pohorje."
Vallant opozarja tudi na nepospravljene veje, ki ostanejo v gozdovih po sečnji. "Ko hodiš po Pohorju, se neprestano spotikaš ob veje, saj ležijo povsod, kjer so sekali in so bile odrezane. Že človek ima težave s hojo po taki površini, kako je šele z divjadjo. Pod razmetanimi vejami nič ne raste, saj veje in iglice preprečujejo dostop sončnim žarkom in zadušijo vse, kar je pod njimi in v bližini. Veje potrebujejo veliko časa, da se popolnoma razgradijo. To traja 15 do 20 let. Gozdarji z uporabo gozdnih strojev opravičujejo to, da vej ni treba zložiti na kup, saj jih stroj povozi in stisne v zemljo. Pa tako tega nikjer ne počno. Paradoks je trditev, da gozdni stroj naj ne bi poškodoval tal. Kako lahko potem stisne veje dovolj globoko v zemljo?"
"Po sečnji se ves gozd spremeni v tankovski poligon, ki ga erozija odplakne ob prvih padavinah. Ostanejo na gosto nametane trimetrske vlake, vrezane do skal, jezera in mlake blata. Ter gozdne ceste, zasute z zemljo, ki priteče po teh vlakah in je na poti v dolino. Erozija zelo hitro napreduje do trdne skale. Dostikrat je dovolj samo en naliv. Uničene vlake se zaradi erozije poglabljajo in povsod, kjer je nagib minimalen, segajo že zelo globoko. Pohorje postaja dežela tisočih potočkov," tako Vallant opisuje posledice, ki ostanejo po sečnji.
Inšpektorji so na delu
Gozdarska inšpekcija, trije inšpektorji so odgovorni za nadzor na Pohorju, je v letu 2008 na območju mariborskega gozdnega gospodarstva izdala 24 odločb in naložila plačilo globe v vrednosti 12.435 evrov. Bojan Vomer, direktor gozdarske inšpekcije, pravi, da se število kršitev na Pohorju ne razlikuje veliko od drugih regij in prav tako je tudi sečnja v mejah povprečja.
Po podatkih Kmetijsko-gozdarske zbornice ostaja v slovenskih gozdovih letno štiri milijone kubičnih metrov lesa. To pomeni 500 litrov kurilnega olja na prebivalca. Neizkoriščenje tega vira je ogromna izguba za domače gospodarstvo in velik strošek države za nakup energentov namesto tistih, ki rastejo doma in ne bi obremenjevali okolja. Ob večji rabi lesa se morata povečati tudi predelava lesa in zamenjava okolju neprijaznih materialov, kakršni so aluminij, jeklo in plastika, z lesom, ki namesto da bi ob proizvodnji povzročil izpuste, v izdelkih skladišči CO2.
Idealen gozd
Mihael Koprivnikar iz Kmetijsko-gozdarske zbornice razlaga, kakšen je najboljši gozd: "Naravovarstveniki imajo pogosto napačno predstavo, da je najboljši gozd tisti, v katerem se ne gospodari ali manj intenzivno gospodari. Številni primeri doma in v tujini so pokazali nasprotno. Gozd, za katerega se ne skrbi dovolj, je hitreje podvržen raznim boleznim. Takšen gozd ne povečuje več skladiščenja CO2, saj začnejo mrtva drevesa trohneti in ponovno izpuščati CO2."
Mateja Pačnik