Janez Pikon: Živel je svoje dní neki grajšak prav zadovoljen na posestvu. Imel je lepo grajšino in mnogo podložnikov, ki so mu obdelovali obširno polje. 
Hotel je pa zvediti, koliko podložnikov da ima, razglasil je toraj svojo voljo dalječ okrog, in od vseh krajev so se stekali v grad kmetje, in vsak je naznanil število svoje družine. Nekega dné pride tudi siv starček do grada, da bi sebe in svoje tri sine najavil. Grajšak ga prijazno sprejme in ga popraša za število otrok in kako se mu obnašajo otroci. Starček mu nekako ponosno odgovori: »Jaz imam tri sine; jeden je mašnik, da malo takih; drugi je krojač (žnidar), da malo takih; tretji pa je tat, da malo takih.« - Grajšak se začudi nad tako različnimi lastnostmi sinov jednega očeta, ter pravi, da bi se rad prepričal o resnici tega, kar je ravno kar slišal. Starček mu poterdi svoje besede in še pristavi: »Ako nisem govoril resnice, me dajte obesti na svisle moje lastne koče; prepričajte se sami o resnici mojih besed.«
Grajšak pravi: »Dobro! poskusimo s tatom; ako mi nocoj ne ukrade najlepšega konja iz hleva, bode ob glavo.« Oče se poslovi in gré domú.
Ko pride do doma, reče sinu: »Čuješ ti, kradljivec! nocoj moraš iz grajšinskega hleva najlepšega konja ukrasti; če ti ne bo šlo delo dobro spod rok, zgubiš glavo.« »To bi bilo lepo« - odgovorí sin - »Zavoljo konja ob glavo priti! Ne bojte se, oče! pred ko bo polnoči, bom konja prijahal iz grajšine.«
»Oho! dragi, polagano, polagano! Grajšak sam je zapovedal to, in jez sem mu obljubil zaupaje v tvojo tatinsko umetnost. Grajšak bo zapovedal hlapcom konje varovati; ako ti spodleti podvzetje, gorjé za me in za te!«
»Le tiho, oče! ako grajšak dene konja pod sedem ključavnic, vse mu nič pomagalo ne bo; konja dobim, naj veljá kar hoče!«
»Da si srečen!« reče oče, in pusti sina samega.
Komaj je solnce zatonilo, se že napravi tat na svoje opravilo. Obleče se ko kramar, si naloži v koš nekoliko steklenic žganjice, ter se vesel podá proti grajšini. Ko tjé dospe, je že bilo vse zaperto. Poterka na vrata in kmalo mu pride neki hlapec odpirat. »Kaj bi radi?« - zagromí hlapec nad kramarjem. »Slišal sem, da nekega tata pričakujete; prišel sem k vam, da vam pomagam na straži biti.« - »Nam ni treba nobenega pomagača,« ga zaverne hlapec in hoče vrata zopet zapreti.
»E, ako vam že pomagača treba ni, se vendar ne bote odpovedali kapljici žganjice?«
»Kaj z žganjem kupčujete?«
»Kako pak!«
»Te pa le noter; treba nam je okrepčanja. Res pričakujemo nocoj glasovitega tatú, in prepovedano nam je zaspati. Pa le tiho, da Vas gospod ne zapazi!« Tako govori hlapec in peljá tatú v podobi kramarja v hlev, kjer je že na vsakem konju sedel jeden hlapec. Žganje se je prileglo vsem. Mahoma poskačejo raz kónj vsi, ter se usedejo na tla okoli koša, in počnejo žuliti vodico rusko, da bi dobili več korajže se tatu zoperstaviti. Pa opekli so se bili; korajža jim je čisto prešla, ko so upijanjeni obležali na tleh ko klada na knalu. Tat si zbere najlepšega konja, ga zajaše in zbeži z njim proti domu. Ko so drugi dan hlapci eden za drugim se zbrihtali, so začudeni eden drugega pogledavali in popraševali, kako jim je konj ušel. Nobeden ni vedil, kako da so prišli ob njega. Posvetovali so se, kaj bi odgovorili gospodu, kadar jih bo vprašal, kaka so varovali konje. Da so si bili tovarša z žganjem najeli, si niso upali povedati. Rekli so toraj gospodu, ko je bil prišel gledat, kaj se je zgodilo, da so sedeli vsak na svojem konji skoro do polnoči; o polnoči pa je nagloma zginil najlepši konj, in hlapec, ki ga je jahal, je pal na tla, da se je skoro raztrešil.
Gospod pomaje glavo in pošlje po starca, očeta tatovega. Ko pride starček v grad, ga hitro popraša grajšak: »Kaj dela vaš sin?«
»Ravno je zašel vašega konja in je odjahal v mesto na sejm« - odgovori starček in potegne klobuk z glave.
»Kadar pride domú, mu povejte, ako ne ukrade ponoči plahte z moje postelje, zgubí glavo.«
Oče se odpravi domú in pové sinu zapoved grajšakovo, ter mu reče, da mora plahto izpod grajšaka ukrasti. Sin pravi: »Plahta sicer ni toliko vredna kakor konj, pa vendar hočem poskusiti srečo.« Berž se spravi na pot. Vzame v malem piskricu nekoliko vinskih drož seboj, pa se prikrade v grajšakovo sobo. Skrije se pod posteljo. Na večer pride grajšak spat, ter pové gospej, da ga ni volja zaspati, ampak da hoče čuti celo noč, dokler tat ne pride po plahto. Do polnoči je bil grajšak mož beseda, potem ga je pa le siliti začelo, da je zadremal. Sedaj se skobacá tat izpod postelje, ter vlije nekoliko drož v grajšakovo posteljo. Grajšak se kmalo prebudi, pošlata okoli sebe in se jako začudi, ko zapazi, da mu je postelja vmazana. Kar besedice ne žugne, ampak izvleče plahto izpod se, jo verže pod posteljo in zopet zaspi. Tat pa se pobere in beži s plahto domú.
Ko drugi dan grajšak starca popraša, kaj mu sin dela doma, mu ta odgovori: »Neko podripano plahto si pere!«
Grajšak se zadere nad nespodobnim odgovorom starca; potem pa reče: »Vidim, da je vaš sin velik obešenjak, ali enkrat mu bo vendar spodletelo. Drevi mora moji gospej zlat perstan z roke ukrasti; ako ne, bo huda.«
Starček se podá domú in pové sinu, kar mu je grajšak veleval. Sin veselja poskoči ter reče: »Zgodilo se bo, česar želi grajšak; gospá ima drag perstan, vreden je več ko konj in plahta.«
Prikrade se tedaj proti večeru zopet v grajšakovo sobo in se skrije za omaro; pod posteljo se skriti še enkrat ni varno, si misli, in res je grajšak pogledal pod posteljo, ko je bil prišel spat. Rekel je po dolgem pogovarjanji ženi, naj le dobro pazi na perstan, da ji ga tat ne ukrade. Dolgo je moral čakati tat pripravnega časa. Zaspala sta že bila grajšak in gospá njegova. Kar hipoma se prebudi grajšak in gré ven; tat pav smukne v njegovo posteljo, prebudi gospó in ji reče: »Čuješ ti, draga! daj meni perstan, da ga tat ne najde pri tebi; ne morem zaspati brez njega; tako sem v skerbéh. Gospá potegne naglo perstan s persta, ter ga podá tatu, misleča, da ga je dala možu, pa zopet zaspí. Preden je grajšak zopet nazaj prišel, je bil tat že čez hribe in doline. Zgodaj zjutraj popraša grajšak gospó po perstanu, ali ta pravi, da mu ga je bila dala ponoči. On terdi da ne, ona pa, da, tako dolgo, da se do hudega razpreta. K sreči pride starček v grad, ter ju pomiri, ko jima pové, kako je prišel njegov sin do perstana.
»O glej ga glej!« - se začudi grajšak - »kaj takega bi si še jaz mislil ne bil! Pa dobili ga bomo potepuha. Ako juter ne vkrade volov z njive, ko bodo hlapci orali ž njimi, ga nihče smerti ne reši. Visel bo, kakor je dolg in širok, roparskim ticam v veselje in hudobnežem v poduk.«
Oče gré domú in pové sinu, s čim mu žuga grajšak, ako ne opravi svoje naloge. Sin se nasmeja in reče očetu, da mu je mala skerb grajšakovo zapoved izpolniti.
Drugi dan so orali grajšinski hlapci. Veselili so se že na tihem, nekdanjega pajdaša v štali zopet v pest dobiti. Al spodletelo jim je. Komaj je pri bližnji cerkvici poldne odzvonilo, je začelo še plat zvoná biti in ljudí v pomoč klicati. Gorelo je pohištvo grajšinskega lovca. Ko bi trenil, pustijo hlapci na njivi plug in vole, in letijo ogenj gasit. Ko so bili ogenj srečno pogasili, so se vernili nazaj na njivo, pa volov ni bilo več; odšli so bili h konju, plahti in perstanu.
Ko je grajšak to zvedil, se je jako razserdil. Ni vedil, kaj mu je početi s takim tatom.
»Še grajšino mi bo ukral, ako ga ne spravim iz pota« - pravi nevoljen svoji ženi. Pa kmalo se vtolaži, ko pomisli, da je vsega tega le sam kriv. Poklical je toraj tata v grad, in mu rečel: »Ker si tako natanko vse moje zapovedi izveršil, je vse tvoje, kar si mi ukral, in še obilno te hočem nadariti, ako mi mojega sovražnika v sramoto spraviš.«
Tat stori, kar je grajšak zahteval, kako pa je zveršil svojo nalogo, pa nočem vam povedati.
Vir: Kmetijske in rokodelske novice; spisal: Anton Kos Cestnikov
Janez Pikon