Za gorske tekače je tek na Grintovec izjemen izziv, ki se po zahtevnosti uvršča v svetovni vrh. Najboljši 2000 metrov višinske razlike premagajo v uri in dvajsetih minutah. A zmagovalci so vsi, letos jih je bilo kar 228.
Konec tedna
Tek na Grintovec:
ekstremno preizkušnjo zmore le veliko srce
Za gorske tekače je tek na Grintovec izjemen izziv, ki se po zahtevnosti uvršča v svetovni vrh. Najboljši 2000 metrov višinske razlike premagajo v uri in dvajsetih minutah. A zmagovalci so vsi, letos jih je bilo kar 228.
Zgodnje nedeljsko jutro vsaj v Ljubljani ni obetalo prav lepega dneva in tudi vremenska napoved ni bila ravno optimistična. V Kamniški Bistrici, pri spodnji postaji žičnice na Kokrsko sedlo, ni bilo dosti drugače in kaplje dežja, ki je prenehal le nekaj minut prej, so padale s krošenj dreves. Vse naokoli je bilo blatno in tako se je obljubljala spolzka pot vse do Kokrskega sedla in še naprej do vrha Grintovca. Zelo podobno kot lani, ko je Grintovec prvič gostil mednarodno udeležbo gorskih tekačev. Toda kakšno dobro uro pozneje je vreme pokazalo drugačen, lepši obraz. Gosti oblaki so se umaknili in še zadnji pomočniki pri organizaciji gorskega teka so se s sedla povzpeli na vrh v sončnem vremenu, ki je na vrhu počakalo tudi vse tekmovalce.
Vrh Grintovca je skoraj 2000 metrov više od doma v Kamniški Bistrici, kjer je štart gorskega teka. S to višinsko razliko in dolžino skoraj 10 kilometrov je tek na Grintovec najtežja tovrstna preizkušnja v srednji Evropi, po zahtevnosti pa sodi v sam svetovni vrh. Že časovne norme, ki so na smerokazih v dolini napisane za vzpon na najvišji vrh Kamniških Alp, pomenijo dobro izhodišče za primerjavo. Povprečen planinec naj bi dosegel Grintovčev vrh v petih urah, najboljši gorski tekači pa za vzpon porabijo manj kot uro in dvajset minut. Ti časi se zdijo komaj razumljivi, pa naj gledamo na Grintovec iz doline ali pa z njegovega vrha zremo v Bistrico in v mislih ponovimo pot.
Iz šale v resnico
»Sredi devetdesetih let se je alpinist Dare Božič, ki je delal pri meni, odpravljal v Ande. Nekoč sem se pridružil njemu in njegovim prijateljem pri pripravah in smo krenili na Grintovec. Ko sem ves upehan prišel za njimi na vrh, sem jim rekel, da bi bili zares "face", če bi do vrha pritekli,« pripoveduje Dušan Papež, glavni organizator teka na Grintovec. Ni preteklo veliko časa, ko so v alpinističnem odseku Mengeš to idejo tudi izpeljali in leta 1996 so priredili prvo tekmovanje v gorskem teku na najvišjo goro Kamniških Alp. Takrat je bilo 41 moških tekmovalcev in štiri ženske, prvi kralj Grintovca pa je postal Marjan Zupančič. Sledile so še tri tekme, v letu 2000 pa je organizatorjem malo pošla sapa. »Zato sem se odločil, da sam poprimem za delo in tudi zato smo ustanovili Klub gorskih tekačev Papež. Leta 2001 smo izvedli prvi tek s 84 udeleženci, letos pa je bilo že 228 tekmovalcev, med njimi 16 iz tujine,« dodaja Papež.
Že na prvi pogled se vidi, da je tek na Grintovec postal praznik vse doline Kamniške Bistrice. Vsak od prebivalcev nekaj prispeva k tekaškemu dogodku. Ljudje večinoma pomagajo pri organizaciji. »Sodeluje več kot 100 ljudi. Od trasiranja proge, nošenja vode do oskrbovalnih točk, varstva tekmovalcev z zdravniki v dolini in na progi, pa gorskih reševalcev. Potem so tu še gasilci, sodniki, obdelovalci podatkov, da ne naštevam vseh,« pove Dušan Papež. »Pomagajo številne družine ne samo iz Bistrice in Kamnika, ampak tudi od drugod. Letos je bil najmanjši pomagač nekajletni Martin, ki je tri dni skupaj s starši nosil vodo do oskrbovalne točke pod Kokrskim sedlom. Ko mu je oče hotel malo odpiti iz plastenke, da bi laže nosil, mu Martin ni dovolil, rekoč, da to ni zanj, ampak za tekače!« Intenzivne organizacijske priprave na prireditev potekajo dobra dva meseca pred dogodkom, dogovori s sponzorji pa že kakšno leto vnaprej. Še posebej velja to za tekmovanje prihodnje leto, ki bo jubilejno, deseto. »Že imam ideje, kaj in kako,« pravi Dušan.
Z vrha
»Aha, ju že vidim,« se je malo po deseti uri dopoldne oglasil eden izmed pomagačev na vrhu Grintovca, ki je bil opremljen z dobrim daljnogledom. »Prvi je Čeh, drugi pa Italijan. In ta vrstni red se ne bo spremenil,« je poznavalsko dodal čez nekaj sekund. »Kaj pa naslednji?« je zanimalo vse nas, ki smo napenjali oči po strmini navzdol. »Nikogar še ni za njima.« Res sta čez nekaj minut tako prišla v cilj. Čeprav so pričakovali nov rekord proge in je še na Kokrskem sedlu kazalo, da bo zmagovalec tokrat najhitrejši doslej, se to ni zgodilo. Robert Krupicka je za rekordom, ki ga je lani dosegel letošnji drugouvrščeni Marco Gaiardi, zaostal za dobrih 40 sekund. Letošnji kralj Grintovca na cilju sploh ni deloval pretirano utrujeno in je zelo kmalu odtekel nazaj v dolino. Zato pa nam je uspelo prestreči Marca Gaiardija, ki je za Čehom zaostal za manj kot pol minute. »Letos mi je všeč predvsem to, da vidim, kje sem tudi lani tekel in zmagal,« je rekel Marco in se spomnil obupno hladnega in megleno deževnega vremena na lanskem teku. Nekaj minut za njima sta se v pravem ciljnem šprintu za tretje mesto pomerila domačin Sebastjan Zarnik in Simon Alič. Glede na že premagano višinsko razliko se je Simon z neverjetno hitrostjo približeval Sebastjanu, ki pa je bil na koncu vseeno tretji.
Sledili so drugi odlični vzdržljivostni tekači, domači in tuji, vse pa je počasi zanimalo, kako se bo razpletel boj pri dekletih. Kar nenadoma je komaj dobrih 12 minut za zmagovalcem na cilj pritekla Anna Pichtrova iz Češke in za dobrih 10 minut izboljšala ženski rekord proge, ki ga je do letos imela Slovenka Ines Hižar, tokrat uvrščena na drugo mesto. »Šlo mi je zelo dobro, sem se pa med potjo vseeno ponekod rahlo izgubila. Presenetila me je strmina in nekajkrat sem morala uporabiti tudi roke. Drugače je pa super in sem zelo vesela,« je komentirala svoj tek Anna, ki je na vrh pribrzela v neverjetni uri in enaintrideset minut.
Najstarejši je dopolnil 70 let
Seveda gorski teki niso rezervirani samo za kategorizirane vrhunske tekmovalce in niti tako težak tek, kot je na Grintovec, ni izjema. Veliko udeležencev sodi med mlajše in starejše veterane. Vsaj najboljši med njimi so bili nekdaj zelo dobri atleti in gorski tekači in so obdržali svojo pripravljenost in motivacijo. Med takšne sodi zmagovalec pri mlajših veteranih Igor Šalamun, nekoč že rekorder in kralj Grintovca, ali pa Jože Rogelj, legenda med najboljšimi rekreativci v vzdržljivostnih športih od triatlona do gorskega teka. Seveda sta oba v svoji kategoriji zmagala. Velika večina udeležencev tekaške preizkušnje na Grintovec je rekreativcev, ki pa morajo biti in tudi so dobro pripravljeni. Premagati progo v največ dveh urah in pol namreč ni mačji kašelj in za tak dosežek ni dovolj, da gremo enkrat na teden za pol ure na džoging po bližnjem parku. Napori so pri tovrstnem športu veliki in se moramo dobro utrditi, če hočemo sami sebi dobro. To pa se da tudi v poznejših letih. Letošnji najstarejši tekmovalec Jaka Reš je že dopolnil 70 let, pa je vseeno prišel na vrh krepko pred iztekom limitnega časa dveh ur in pol. »Bistvo vsega je to, da imaš rad gore in tek,« je povedalo kar nekaj udeležencev.
Čeprav je gorski tek postavljen v hribovsko okolje, je domena atletov, in ne alpinistov ali plezalcev. Te bi na takšnih preizkušnjah lahko prešteli na prste ene roke. Med njimi so samo tisti, ki jim je tovrstni tek trening za alpinistične vzpone, ali pa poškodovanci, ki trenutno ne morejo plezati, imajo pa dovolj moči za takšne podvige. Med slednjimi smo letos na Grintovcu opazili Igorja Kalana, odličnega športnega plezalca, ki je v mladosti treniral tudi kolesarstvo. »Zaradi poškodbe že dve leti ne morem plezati, zato pa več tečem. Lani sem moral tu odstopiti malo pod vrhom, letos pa mi je uspelo in še deset minut sem bil hitrejši kot lani,« je bil zadovoljen Igor, ki je do vrha prispel v uri in 47 minutah.
Zmotno je misliti, da tekmovalci tako težkek in strm vzpon dejansko pretečejo, čeprav so najboljši tekmovalci blizu temu. Na najbolj strmih delih, kakršen je na tem teku predvsem pod Kokrškim sedlom in še kje, tudi najhitrejši v glavnem hodijo. Ampak zelo hitro. V najbolj strmih delih je lahko hoja najmanj tako hitra kot tek, seveda pa oboje zahteva pravo tehniko in veliko moči. Tako se neredko zgodi, da dobri gorski tekači pridobijo največjo prednost pred slabšimi na manj strmih delih proge, ko lahko »potegnejo« z vso močjo, medtem ko morajo drugi tam »počivati« oziroma priti do prepotrebne sape.
Poskrbljeno za podmladek
Od leta 2001 sodi to tekmovanje v okvir pokala Slovenije v gorskih tekih, zato so morali prireditelji poskrbeti tudi za proge, ki so primerne za mlajše tekmovalce. Tako mlajši dečki in deklice končajo svojo preizkušnjo po dobrem kilometru in pol, starejši deklice in dečki pri spodnji postaji žičnice, mladinke in mladinci pa imajo cilj na Kokrskem sedlu. Najhitrejši med slednjimi porabijo za to progo, ki ima več kot 1200 metrov višinske razlike, komaj 50 minut.
Gorski tek je pred leti postal čisto samostojna panoga, tekme pa organizirajo v dveh različicah. V prvi se tekmuje samo navkreber, v drugi »gor-dol« pa tekaškemu vzponu sledi še spust. Odbor za gorske teke v okviru Atletske zveze Slovenije dobro skrbi za podmladek. Najboljši dečki in deklice ter mladinci in mladinke dosegajo zelo dobre rezultate tudi v mednarodnem merilu. Predvsem se pozna dobro delo v klubih in nekateri med njimi se ukvarjajo samo z gorskim tekom. Takšen je tudi Klub gorskih tekačev Papež iz Kamnika, ki je organizator teka na Grintovec. »Klub smo ustanovili pravzaprav zaradi organizacije tega teka, toda kmalu potem smo začeli delati predvsem z mladimi. Gre za to, da združimo šport in gore, vztrajnost in samodisciplino. Tekmovalnost in rezultati so pri nas drugotnega pomena. Pri nas so vsi člani enako pomembni, od najmlajšega do najstarejšega, od najboljšega do tistega, ki ima trenutno slabše dosežke,« so povedali pri Klubu gorskih tekačev Papež. Tudi zato so poleg denarnih nagrad najboljšim – ki so v vrednosti 5000 evrov precej večje kot na primerljivih tekih pri nas – pripravili še sedemdeset lepih praktičnih nagrad in jih podarili izžrebanim udeležencem ne glede na uvrstitev. »Cenimo vse, ki se gredo preizkusit na Grintovec,« je za konec povedala Mira, žena in desna roka glavnega organizatorja Dušana Papeža, in dodala: »Za tek na Grintovec moraš imeti srce.«
Besedilo in fotografije Urban Golob
Članek v NeDelu je enake vsebine, le fotografij ima manj.