NeDelo, 17.07.05 - Maja Roš: Pakistanska vročina, ki je buhnila v nas, ni bila dobra napoved. Prav tako ne prve informacije z gore
Tomaž Humar spet na misiji nemogoče
Najvišja stena na svetu nenehno opozarja nase. Po sredini pet kilometrov dolga piramida iz skal, ledu in snega iz sebe spušča grozeče zvoke. Odtrgane ledene gmote odmevajo bolj gromko kot snežni plazovi, podobno kot podirajoči se seraki. Zanimivo, kako
Tomaž Humar, ne da bi jih videl, natančno ve, od kod prihajajo. »Poljska smer,« zastane mu korak, utihne beseda: »Shellova smer.« Tudi njegova ne počiva …
Za živahnost gore so krive visoke temperature. Na 5000 metrih namreč še vedno dežuje. Kar je za Himalajo domala čudež. Žal za uspeh odprave z negativnim prizvokom. Posledica tega je južni, tudi do pasu predirajoči se sneg, za plezanje idealen led se spreminja v vodo. To so vidne črne črte, ki še bolj parajo že tako nagrbančeno površino mogočne piramide.
Tomaž Humar, s preplezano južno steno Daulagirija najuspešnejši slovenski himalajec devetdesetih, ki je mejnik mogočega premaknil za stopnico više, ki je dokazal, da je z velikim tveganjem, drznostjo, hitrostjo in predvsem zaupanjem vase mogoče plezati tudi v stenah, za katere se je vse stoletje zdelo, da v njih ni mogoče plezati in da so preveč nevarne, je spet poklican. Z minimalno, petčlansko odpravo je spet v Pakistanu na misiji nemogoče, ponovno pred steno Nanga Parbata.
Pred ne le tehnično zahtevnim in neobičajno nevarnim vzponom, temveč pred navpičnico, ki, kar je zanj tako značilno, ne dopušča napake. Ko vanjo vstopiš, ni vrnitve. Razen čez vrh. Kombinacija že kar živalske vzdržljivosti, mazohističnega vztrajanja in hkrati predanosti in ljubezni, s katero se spaja s steno, je bila vselej dobitna – do Nanga Parbata pred dvema letoma. Na eni strani neugodne razmere in bolezen, na drugi pa nepripravljenost, da bi tvegal na vse ali nič. »Do it or die,« naredi ali umri, pravi zdaj, ko se je drugič odzval povabilu. Že to je dano redkim, pravi. »Vozovnico moram izkoristiti.«
Drugi klic stene je močneje začutil na vrhu Cholatseja (6440 m, konec aprila sta ga preplezala skupaj z Alešem Koželjem). Vzel je satelitski telefon in poklical Stipeta (Božiča, najuspešnejšega hrvaškega alpinista). »Ej, stari moj, gremo na matan!« Stipe, po dalmatinsko, je potreboval nekaj časa, da je dojel: Pakistan! Spet! Matan je namreč tradicionalna tukajšnja jed iz ovčjega mesa. Kljub temu da ni imel zbranega niti tolarja – odprava stane več kot 20 milijonov – se je Humar pakistanskim oblastem prijavil za vzpon. Ko je tri tedne pred odpravo odpovedal glavni sponzor, je trkal na vrata podjetij. Na koncu je postal glavni sponzor sam, s svojo »štriharijo« in kreditom: »Ker vem, da bo ratal".« Noč pred odhodom je preležal na domači travi, zdramil ga je oče: »Tomaž, pejdi!« »Kam, kam grem?« »V hribe, vendar,« je odgovoril oče. »Kakšne hribe?« Ja, jutro je lahko tudi takšno. Le uro pred letom smo prelagali opremo, podpisovali avtorske pogodbe, se poslavljali. Ker nismo računali na gnečo, smo zamujali let. Minister Mate z novim policijskim šefom Romškom, ki sta preverjala varnostne razmere na letališču, sta nas bodrila, na letalu pa rešil Franci But. Namreč, Stipe je bil brez vizuma za Anglijo, mi pa smo morali z enega letališča na drugo. Telefonski klic in Stipe je imel tranzitni vizum.
»Srčno upam, da mu bo uspelo!«
Pakistanska vročina, ki je buhnila v nas, ni bila dobra napoved. Prav tako ne prve informacije z gore – že dva meseca je vreme večinoma slabo, dežuje, na vrhu sneži, nobeni odpravi ni uspelo doseči vrha. A optimizem
Nazirja Sabirja, najuspešnejšega pakistanskega alpinista (ko se je prvi med domačini vrnil z Everesta, ga je pričakalo 10.000 ljudi), nekdanjega ministra in zdajšnjega predsednika planinske zveze in tudi lastnika agencije za našo odpravo, je nalezljiv. Je dober prijatelj tirolske legende Reinholda Messnerja in oba verjameta v slovenskega alpinista:
»Direktna smer Rupalske stene pripada novi generaciji. In Tomaž Humar je eden najboljših te generacije. Srčno upam, da mu bo uspelo,« mi je povedal mož, za katerega je Nanga Parbat največji poraz – kar trikrat ga je gora zavrnila. In ko smo spoznali
Javeda Hussaina, našega pakistanskega logistika, ki nas bo spremljal vso odpravo, se je ta resno obrnil k Tomažu:
»Nazir Sabir mi naroča, naj še posebej pazim nate. Da boš boljši od Messnerja!« Velike besede. Poklonili smo se v mošeji, jasnovidec ni imel najboljše vizije, v tajni restavraciji spili še zadnjo steklenico caberneja in pot se je prevesila v drugo poglavje.
»Veš, kaj imata skupnega moj Daulagiri in Nanga Parbat? Obe smeri sta deviški. Kot Severina,« je stresal Humar svoje »brihtole«, medtem ko so se džipi vzpenjali z avtoceste Karakorum, ki vodi proti Kitajski, visoko nad kanjon reke Astor, proti našemu cilju, gorski vasici Tarashing. Zjutraj smo jo zagledali – a le vrh Nanga Parbata – sveže pobeljeno, spokojno. »Sedmega smo. In sedem je moja srečna številka,« je napovedal Humar na poti po zelenih dolinah proti baznemu taboru – »lani pa smo v bazo prispeli 23. In to je moj smrtni datum.« Zato 23. julija Tomaža Humarja ne bo v steni.
Prehitevali smo otovorjene nosače in osle – 76 jih je na svojih hrbtih na višino 3500 metrov preneslo tono naše opreme in hrane. Potem smo postavili vsak svoj šotor, trije domačini, ki so z nami – dva kuharja in logistik Javed – še kuhinjo in jedilnico. Stranišče je grmovje, kopalnica ledeniški potok, kruh je čapati, mleko je v prahu, vino je čaj, ropot je generator in vpitje mulovodca, ki je mimo našega tabora čez ledenik potoval v sosednjo dolino. Glasba tudi, a najlepša je bila večerna piščal domačina in petje iz šotora zdravnice Ande Perdan, tik preden smo zaspili. Trije alpinisti: poleg Humarja še 30-letni Kamničan Aleš Koželj in 54-letni hrvaški alpinist in snemalec Stipe Božić, za energijo pač morajo jesti meso. Čeprav sta se vegeterijanki Anda in bioterapevka Nataša Pergar zgražali, ko je bila vsak drugi dan ena kura manj med šotori.
Vstop v steno 24. julija?
Desetega zvečer, pred začetkom daljše aklimatizacije, je bil Humar poln načrtov:
»Jutri bi lahko dosegli tabor ena, naslednji dan tabor dva, pol pa direktnga norčiča, do kante, pa čeprav sestopimo ob polnoči, izcuzani do konca.« A vreme nam ni bilo naklonjeno. Potem ko smo na pomemben muslimanski praznik salgira opravili posvetitev baznega tabora – na oltarju so bili dereze, cepini, nahrbtnik in čeveljc Tomaževega sina – sta se Humar in Koželj podala v steno – tam sta že sedmi dan.
Od tega pet dni popolnoma mokra – premočene so obleke, spalne vreče, šotor, ničesar ni mogoče osušiti. Dva dni sta na izboljšanje čakala v prvem višinskem taboru na višini 5280 metrov, dva dni v drugem, na 6100 metrih. Čeprav je napoved boljša, je, kot zakleto, okoli njiju ves čas oblak. A danes je dan D. Odločitev o uspešni aklimatizaciji. Okoli treh zjutraj sta alpinista začela vzpon proti višinskemu taboru štiri. Po dveh urah plezanja ju čaka kuloar, v katerem je dva Korejca poškodovalo kamenje. Mimo tretjega višinskega tabora, ki so ga postavil Korejci, a ga je zasul plaz in je tri metre pod snegom. Če bi šlo vse po sreči, bi v desetih urah plezanja lahko dosegla višino 7200 metrov, kjer bi prespala. A za to bi potrebovala jasno noč – orientacija je namreč v tem delu Messnerjeve smeri težka, fiksne vrvi, ki so jih pustili Korejci, pa so globoko pod snegom. Če bi se napredovanje zavleklo, računata tudi na možnost zasilnega bivakiranja nekje pod 7000 metri. V ponedeljek ponoči ali najpozneje v torek naj bi bila v baznem taboru. Potem sledi počitek. Zaenkrat torej še vedno ostaja prvoten načrt: 24. julija vstop v še nepreplezano direktno smer najvišje stene na svetu.
Maja Roš iz baznega tabora, južna stran Nanga Parbata