Delo, Borza dela - Simona Bandur: Slovenca, ki delata na Japonskem Dževo Alibegić je doktoriral iz kemijskega inženirstva, Cveto Podlogar je gorski vodnik – Največja ovira na začetku je jezik
Miti in stereotipi držijo. Japonce opredeljujejo trdo delo, spoštljivost, natančnost in lojalnost, pravita Cveto Podlogar in Dževo Alibegić, ki med njimi živita in delata že tako dolgo, da sta se njihovih delovnih navad že povsem navzela.
Primerjava med slovenskimi in japonskimi delovnimi navadami se je razkrila že med elektronsko korespondenco, pravzaprav pri pozivu, ali je mogoče odgovore na vprašanja dobiti v 24 urah. Cveto Podlogar, ki dela na Japonskem kot gorski vodnik, je odgovoril: »Bom napisal po japonsko: odgovor do jutri je 'guerilla tek'.« S pojasnilom: »Tukaj vse načrtujemo za en mesec ali dva vnaprej in se takega dogovora dosledno držimo.«
Po več kot dveh desetletjih, kolikor živi in dela na Japonskem, pravi, da bi se težko spet vrnil v Slovenijo, vsaj kar zadeva delovne navade: »Ni reda, ni doslednosti, ni delovne etike.« To ponazori z izkušnjami: s podjetjem C&C Japan (ustanovila sta ga z ženo Chiharu Nakašima) vodijo turiste tudi v slovenske hribe in se vedno znova spoprijemajo s težavami zaradi nedoslednosti pri dogovorih. Tako je tudi na vprašanje, ali lahko primerjamo delovno življenje Slovenca in Japonca, odgovoril: »Ne! Mi živimo najprej zase, Japonci živijo za preživetje, se pravi za podjetje oziroma za tistega, ki jih zaposluje. Temu sledi vse drugo.«
Stereotipe, ki jih imamo o japonski marljivosti, lojalnosti in dolgih delovnikih, je lahko le potrdil: po pravilnikih imajo osemurni delovnik, a vsi delajo od deset do dvanajst ur na dan – za dobro in uspeh delodajalca. Kulturo na delovnem mestu opredeljujejo »olika, urejenost, čistost ... pri komer koli – od čistilke do direktorja«, je dodal Cveto Podlogar.
Na delovne navade nove domovine se je, kot še vedno priznava, težko privadil, pravzaprav se še vedno privaja. Odkar je športnik iz Gorij pri Bledu leta 1988 prvič prikolesaril na Japonsko (preden je šel na popotovanje po svetu, je bil član jugoslovanske reprezentance v smučarskih tekih), se potem večkrat vračal in se z ženo naposled tam ustalil, si je nabral številne reference, ki se kažejo tudi v japonskih medijih, saj je še vedno edini gorski vodnik iz tujine, ki si je pridobil japonsko licenco.
Študij in ljubezen
Dževo Alibegić je na Japonskem poldrugo desetletje. Prav na začetku oktobra pred petnajstimi leti je začel podiplomski študij kemijskega inženirstva v Tokiu; magisterij je kmalu podaljšal v doktorski študij, že na začetku pa je imel srečo, kot je povedal, da je lahko sodeloval s svetovno znanim prof. Hirato in tako spoznal svetovno elito kemijskega inženirstva. Po študiju ga je zaneslo v svet financ, čeprav je bil tam še vedno pristojen za področja kemije, ekologije ter novih in obnovljivih virov energije. Občasno je s prevajanjem pomagal na slovenskem veleposlaništvu v Tokiu, zdaj pa je del razvojne skupine za Azijo in Pacifik v podjetju LECIP International. Po izčrpnem strokovnem opisu je dodal: »Na Japonsko me je res pripeljal študij kemije, zadržala pa me je ljubezen.«
In čeravno je japonski svet dela pregovorno precej drugačen kot naš, privajanje nanj zanj ni bilo težavno. Na začetku je največ preglavic zaradi jezika, saj ne uporabljajo latinice, je poudaril. Same delovne navade pa so odvisne od podjetja in kulture v njem.»Splošno mnenje je, da so Japonci zelo natančni ljudje in zamujanje na
jutranji sestanek ne ustvari dobrega mnenja o zamudniku. Zadnjič je kolega ugotavljal drugače: Japonci so resda zelo natančni, ko sestanke začnejo, vendar ravno toliko nenatančni, ko jih je treba končati. Ti se namreč včasih preveč zavlečejo,« je sogovornik razbil mit o japonski natančnosti. Ni pa mogel razbiti mita o delavnosti: delavnik se začne bolj zgodaj in konča pozneje, zato imajo precej manj časa za družino. »Toda za naše podjetje kliše, da vsi ostajajo v službi dlje – vsaj dokler ne odide šef – ne velja. Šef namreč rad pride zgodaj in zgodaj tudi odide, na veliko veselje zaposlenih.« Vendar to ne pomeni, da se delo konča – da se to ne zgodi, zagotovijo elektronski pripomočki, zlasti pri sogovorniku, ki sodeluje pri projektih na štirih časovnih območjih (najpomembnejši je LED in Smart city).
Vsekakor so, kakor je pritrdil tudi Dževo Alibegić, Japonci zelo marljivi, delavni in spoštljivi do vseh. Lojalnost podjetju je velika, vendar je čedalje manj takih, ki v eni družbi delajo vse življenje. Tudi mladina po sogovornikovih izkušnjah kroji nove vzorce in ni pripravljena delati dlje, da bi se čim hitreje čim več naučila. Hkrati je tudi na Japonskem zaznati težave, ki jih čutijo mladi v vsem razvitem svetu: zaposlitev za vse diplomante je vendarle premalo. Na Japonskem študentje diplomirajo 15. marca, delati naj bi začeli 1. aprila. Ker prostih delovnih mest ni dovolj, so tudi tam začeli podaljševati študij in iskati začasne zaposlitve.
Simona Bandur