Drugačne zgodbe: Skobacamo se iz avta, ki ga parkiramo pred skorajda domačo okrepčevalnico. Za hišo stoji moški ob odprtem prtljažniku in ogleduje svoj nočni odstrel. Kakšno trofejo pa bomo mi uplenili?
Počasi pristopim do lovca in ga vprašam, kje je počil merjasca. »Tamle zgoraj, pod tistim hribom« mi kaže, kot da ne bi vedel, da je to Plešivec. »Šest jih je prišlo iz gozda na jaso in tale, enoletni, je padel pod mojim strelom. Poglej,« privzdigne zadnjo merjaščevo taco, »takole mora biti očiščen, preden ga peljem v hladilnico.« Medtem ko gledam ustreljenega divjega prašiča, pritisnem enkrat s fotoaparatom, tako da bo imel še kakšen lovec kaj od tega, potem pa se poslovimo.
Preko travnika, ki je v zgornjem delu dodobra rumen od cvetočih trobentic, se po kolovozu približamo robu gozda. Stara pot, ki drži skorajda vodoravno vse do »pod« Podkrajnika, je vsako leto bolj »zmatrana« in preko drč je že povsem zabrisana. Stopala se le stežka držijo v pravem položaju, zato je skorajda odrešilen breg, v katerega kmalu zavijemo. Strmo je proti zijalki, ki se boči pod slikovito steno. Včasih tu zavijeva levo na bok in se povzpneva na vrh skalnega praga. Danes pa, ko je z nama Jošt, se podamo naprej po desni strani. Posamezne skale, ki ležijo vsepovsod, se v tem pomladanskem času prav rade zavalijo proti dolini že same od sebe. Zato, kar se da pazimo, da ne bi ogrozili koga, ki se pelje po spodnji cesti.
Pod začetkom grebena se navežemo. Dobrohotnih zbadljivk, ki jih mora prenašati Jošt, je kar nekaj, vendar mu nasmešek kar sam od sebe leze na ustnice. »Bosta že še vidva kdaj prišla na vrsto«, si verjetno misli in le redko odgovori. Po prvem raztežaju, ko pride čez rob, se veselo nasmeje in v sproščenem klepetu se razgovori, da je opravil že nekaj plezalnih vzponov z vrstniki v primorskih stenah. »A sta morda videla lisico?« »Ne, sta pa krokarja dodobra vznemirjena in kot kaže je motečih dejavnikov kar nekaj,« mu odgovorim.
Greben se potegne navzgor in kmalu se prikažejo »naše trofeje«. Cvetoči avriklji se vrste med skalami in razpokami ter dajejo smisel občudovanja lepote.
Ljudje smo različni že po svojem prepričanju, veselimo se vsak po svoje. Ukradenih trenutkov, blestečega se rumenila. Ali pa zasluženih kupov denarja, povoženih in opeharjenih ljudi. Le zakaj so pomembne tudi takšne trofeje. Različnost ali etična nezmožnost? Tu zgoraj tega ni!
Rumeni cvetovi in uživaško poplezovanje sta kljub spomladanski izdatni krušljivosti prelepa, da se ne bi prepuščali trenutkom.
Ostri skalni robovi so se iztekli na robu, kjer se skalno sleme tudi uravna v gozdni obrasti. Jošta nagovoriva, da še malo potegne vrvi, ki se krotovičijo. Sežemo si v roke, se nasmehnemo, pa kaj še hočeš! Krasno nedeljsko dopoldne je.
Za pečmi stoji skorajda skrita koča. Ne tista klasična, bolj moderna. Žafranovo cvetenje po okoliških travnikih je letos skorajda neznatno. Izza travnatega roba se vzdigne petelin in umikajoč se nam odfrfota. V breznu leže ostanki človeške neumnosti. Trofeje za čiščenje? Prelep je dan, da bi razmišljali, kdaj se bo čistilo tudi po planinah. Sicer pa, če tistih, ki so odvrgli smeti, le-te ne motijo. Zakaj bi pa nas?
Boris Štupar