Svobodna misel, 27.01.06: O knjigi Franceta Malešiča - Žrtve tudi med partizani
Svobodna misel, 27.01.06
PRIČEVANJATudi gore so zahtevale vojni davek
Žrtve tudi med partizani
Slovenija sodi med hribovite in gorate dežele, saj je njena povprečna višina 570 metrov nad morjem; 12 odstotkov ozemlja leži nad 1000 metrov visoko, več kot 200 vrhov pa sega prek 2000 metrov. Naši predniki so se iz takšnih ali drugačnih vzrokov morali vzpenjati na višave, celo najvišje, četudi so se zavedali nevarnosti, ki so tamkaj prežale na njih. In nesreče, nemalokrat smrtne, so se dogajale v vsej zgodovini, četudi se je spomin na nekatere ohranil le v ustnih virih. In smrt je kosila ne glede na mesece v letu, četudi seje dogodilo, če sodimo po statističnih podatkih skozi dolga leta, največ nesrečnih dogodkov v juliju, avgustu in januarju. In prav tako usoda smrti v gorah ni ločevala med mirom in vojnimi vihrami, ki so besnele tudi prek najvišjih vrhov.
Pred kratkim je prav o tej žalostni tematiki izdal zajetno in izjemno zanimivo delo zdravnik, alpinist in gorski reševalec France Malešič in mu dal naslov Spomin in opomin gora - Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah (Založba Didakta, Radovljica 2005). V tej žalostni in hkrati poučni kroniki, ki obsega skoraj 500 strani, je nazorno obdelal skoraj 2000 nesreč, ki so se dogodile do konca lanskega leta, ter o njih citiral razpoložljive zapise in spomine. Predvsem je prepričljivo dokazal, da je tudi to pomemben del naše zgodovine, ki mora biti na podlagi dragocenih izkušenj v uk in poduk vsakomur, ki se odloči za vzpon v gorskem svetu. Zavedati se pač moramo, da nesreča nikoli ne počiva, še posebej v gorah. Vojna dogajanja je posebej obdelal v dveh zajetnih poglavjih.
V gore so se, kot vemo, Slovenci zatekali že od davnih časov, tudi pred tujimi napadalci in okupatorji, o čemer pričajo nekatere arheološke najdbe. Glede tega je postal še posebej Bohinjski kot prava legenda v iskanju svobode in preživetja preganjanih. In to kljub nevarnostim, s katerimi jim je pretila narava - od plazov in podorov do strel in nenadnih zmrzali. Vendar imamo iz davne zgodovine bore malo natančnejših podatkov o spopadih in nesrečah, saj so se ohranjali spomini le v dokaj nezanesljivih ustnih virih, bajkah, legendah in pripovedkah. Dogajanja od leta 1800 naprej pa so, četudi na začetku v pomanjkljivih poročilih, že ohranjena. Za prvo svetovno vojno je znanih 38 nesreč, kar pa verjetno še zdaleč ni natančna številka. Zaradi cenzure so marsikatero zagotovo zamolčali. Vendar naj bi imeli v naših gorah skupaj 1361 žrtev, seveda samo moških. Za drugo svetovno vojno so podatki bolj zanesljivi: 27 nesreč je terjalo 65 žrtev, od tega 57 moških, 6 žensk in 2 otroka.
Med žrtvami značilnih planinskih nesreč v prvi svetovni vojni lahko ugotavljamo predvsem tiste, ki so se dogodile zaradi snežnih plazov na soški fronti. Med njimi je daleč najbolj znana tista pod Vršičem, ki je po zanesljivih podatkih doletela vsaj 170 ruskih ujetnikov in 40 avstrijskih vojakov in na katero spominja že od takrat prav te dni obnovljena znana Ruska kapelica, ki vsako leto privabi na žalno slovesnost ne le množico ljudi, temveč tudi visoke predstavnike Ruske federacije in Slovenije. Toda žrtve so bile tudi drugje, zlasti v Zahodnih Julijcih. (V najhujši nesreči pod planino Kuhinja je zasulo kar 400 italijanskih vojakov). Po doslej zbranih uradnih podatkih naj bi se ponesrečilo vsaj 760 avstrijskih vojakov, ki so bili slovenske (14), nemške (526), bosanske (140) in madžarske (80) narodnosti, 404 italijanski vojaki, 232 ruskih ujetnikov in 2 domačina. Ključen vzrok za nesreče so bili snežni plazovi (1327 žrtev) in udori (50) ter v manjšem številu podori, strele, padci in zdrsi.
Veliko bolj pa so seveda zanesljivi podatki o drugi svetovni vojni, četudi tudi ti še zdaleč niso popolni. Ob tem se morda ni odveč spomniti pripovedovanj, ki se jim avtor knjige sicer posebej ne posveča, da si je del najbolj vplivnega poveljstva partizanskega gibanja že kmalu po začetku odpora zastavil načrt za vzpostavitev osvobojenega ozemlja prav v visokogorju in v gozdovih ter gorah Gorenjske. Na eni strani zato, ker so visoko ležeči neprehodni gozdovi Pokljuke in Jelovice ter skalovje omogočali nadzor nad gibanjem okupatorja v dolinah in ugodne možnosti za obrambo, na drugi pa zaradi vpliva partijske organizacije. Ta odločitev je povzročila kar nekaj trenj med vodstvom. Težo bojev pa so takrat naložili predvsem na pleča Cankarjevega bataljona, ki je porazil nemško policijsko patruljo v Rovtah in postal vzor domovinske vstaje med ljudmi, zlasti tistimi, ki so jih nemški okupatorji iskali že med prvimi dnevi okupacije. Ob napadih nanj se je bataljon umikal v gozdove in osamljene zaselke ter koče Poljanske in Zgornje Savinjske doline ter v Bohinjski kot. Med drugim v Dražgoše, ki so doživele strašno usodo maščevanja, hkrati pa so pomenile tudi prvo veliko moralno in politično zmagoslavje NOB. Kot so morali Nemci zaradi odpora kaj hitro preklicati načrt o uničenju Slovencev na Gorenjskem, tako je tudi partizansko poveljstvo, zlasti Edvard Kardelj in Franc Leskošek, ki sta bila idejna snovalca te zamisli, spoznalo, da nimajo možnosti za vzpostavitev osvobojenega ozemlja. Zaradi vse hujših razmer so nekatere borce celo začasno poslali domov. Še posebej zato, ker se niso posrečili poskusi za trajnejše in dokaj varno bivanje partizanov v okolici Bohinja. Med drugim so Nemci požgali in uničili vrsto planinskih koč, stalno prodirali na ta območja, nadzorovali in zapirali somišljenike OF ter si pridobivali pomoč ovaduhov.
Toda partizani na Gorenjskem so imeli precejšnjo prednost pred napadalci, saj so dobro poznali gore in razmere, večinoma pa so bili tudi dokaj izurjeni planinci. Zato so si morali okupatorji ob skorajda vseh napa dih zagotoviti pomoč domačih izdajalcev. Tako so potekali hudi boji Ko-krškega odreda v Kamniško-Savinjskih Alpah, na Jelovici in Pokljuki, nemške enote pa so prodirale vse do najvišjih vrhov, celo na Kredarico in Triglav. Žal so partizani doživeli takrat kar nekaj tragedij. O dogajanjih v gorah obstajajo dokaj zanesljivi podatki v monografijah o posameznih partizanskih brigadah, v katerih so omenjene tudi nesreče. Zagotovo pa se je že od samih začetkov partizansko gibanje prek Julijcev in Karavank širilo na Koroško, kamor so vodile tudi kurirske poti.
Po dosedanjih podatkih, kot ugotavlja avtor knjige France Malešič, se je zgodilo v Julijskih Alpah 33 nesreč, v Kamniško-Savinjskih Alpah 29, ena v Karavankah in dve v Polgohrajskih Dolomitih. Med žrtvami pa je bilo 33 Slovencev, 19 zavezniških letalcev in 13 Nemcev. V okviru slovenskih žrtev je bilo največ partizanov (21), pri čemer domobranci v gorah niso imeli nobene smrtne nesreče, ker so se, če prisluhnemo pripovedim in spominom na tiste čase, pohodom v planine raje izognili ali pa prevzeli le vlogo ovaduhov in svetovalcev. Večina zavezniških letalcev je izgubila življenje zaradi letalskih nesreč ali pa pri pohodih čez gore, ko so se želeli zateči k partizanom v Slovenijo in z osvobojenega ozemlja potem poleteli v Bari. Če pa bi temeljito pregledali vse monografije in drugo zbrano gradivo, bi gotovo našli še precej podatkov o nesrečah. Ob tem bi bilo mogoče osvetliti neverjetne partizanske podvige v naših gorah tudi s planinskega stališča, kar je doslej marsikdaj ostajalo preveč ob strani.
Kar nekajkrat so se partizani po letu 1942 vzpeli na Triglav, ki je tudi sicer, čeravno je bil pojem slovenstva in je v vsej zgodovini zagotovo zahteval med našimi vršaci največ žrtev, in na vrhu zasadili slovensko zastavo. Tako je med drugimi vzponi junija 1944 nanj popeljal patruljo Gradnikove brigade načelnik štaba Blaž Ostrovrhar, že avgusta pa so jim sledili kulturniki štaba IX. korpusa pod vodstvom dr. Leva Svetka in uničili sporni mejni kamen. V proslavitev osvoboditve Beograda 20. oktobra 1944 je na najvišjem jugoslovanskem vrhu spet razvila slovensko zastavo odprava Je-seniško-Bohinjskega odreda, ki jo je vodil bataljonski komisar Jože Rozman - Peter.
Zagotovo pa so naše gore kljub žrtvam odigravale pomembno vlogo v odporu in omogočale partizanom nemalokrat dokaj varno zavetje. Kajti okupatorji in njihovi domači sodelavci so se dobro zavedali, da so boji v visokem skalovju najtežji in da so jim lahko kos le najbolj elitne enote in vsestransko usposobljeni bojevniki. Zato najrazličnejša spominska znamenja, ki ohranjajo spomin na čase vojnih viher ter na žrtve bojev ali naravnih ujm in nesreč v tistih hudih časih, ki jih lahko srečujemo na mnogih višavjih, zagotovo zaslužijo še posebno spoštovanje.
Priredil J. K.
Odlomki...
Iz knjige Franceta Malešiča Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah
19. januarja 1942 sta se Stane Bokal in Franci Kratiš, oba delavca v jeseniški železarni in partizana prvoborca z Jesenic, s petimi tovariši in v globokem snegu umikala pred prodirajočimi Nemci na Lipanskem vrhu (1965 m). Na grebenu so pustili nahrbtnike in smuči ter se po snežni polici umaknili na severno stran pod previsno skalo. Komandant Bokal je bil ranjen v prsi. Nemci so prišli za njimi na rob in se čudili, kam so izginili. Zmetali so njihovo opremo in bombe čez steno. Pred nočjo so odšli. Partizani so vztrajali pri temperaturi -30 stopinj do noči. Bokal je slabel. Kurir Krausje nenadoma skušal splezati navzgor po stebru, nekaj metrov nad njimi pa ni mogel nikamor več. Začel seje tresti. »Ne morem več! Rešite me!« Bokal gaje bodril. Trije so priplezali na rob. Odpeli so pasove, jih zvezali skupaj in spustili najlažjega čez previs, da jih je pomolil Krausu. Ta je bil močno oslabel, z eno roko ni zdržal teže in je omahnil več sto metrov globoko. Preden so mogli pomagati Bokalu, je tudi on zdrsnil s police v globino. Pod steno so spomladi našli oba rodovniški lovci in ju zasilno pokopali. V pozni spomladi 1945 soju lovci spravili v dolino.
Spomladi 1944 navsezgodaj zjutraj se je nemški bombnik Heinkel zaletel v steno 50 metrov pod vrhom grebena med Črnim Voglom in vrhom Laške Planje (2448 m). Na krovu je bilo šest ljudi, med njimi verjetno tudi ženska. Vsi so se smrtno ponesrečili. Mladi pastirji na planini Boban so med jutranjo molžo slišali, daje visoko v gorah počilo in se zabliskalo. Dolgo niso vedeli, kaj seje zgodilo, saj je kraj nesreče poleti oddaljen tri ure hoda, tedaj pa je bilo zgoraj še veliko snega. Poleti so pasli više ter šli pogledat. Videli so, da je bil del stene čudno bel, pod njo pa so daleč naokoli ležali kosi letala ter razmetani deli teles. Tega si niso upali povedati. Nemci pa niso vedeli, kdaj in kje je padlo letalo. 29. oktobra 1997 so gorski reševalci in sodelavci kobariškega muzeja zbrali posmrtne ostanke posadke in jih prenesli v dolino ter izročili Nemčiji za dostojen pokop. Pri zbiranju delov letala je pomagal helikopter Slovenske vojske.
Okrog božiča 1944 se je Zidanškova brigada vračala z. Dolenjskega v Savinjsko dolino, 6. januarja 1945 pa se je 1. bataljon pri Planinšku nad Podvolovljekom ločil od brigade. Štel je 80 borcev. Vodstvo je sklenilo, da ga ne bo delilo v manjše skupine, ker se bodo z nevarnega območja lahko le skupaj prebili s čim manj žrtvami čez Savinjo v gore nad Mozirjem in tam prezimili v ugodnejših razmerah.
V skoraj vseh naseljih v dolini so bili Nemci. Borci bataljona so šli od Planinska v koloni naprej nekaj časa navzdol in se nameravali prebiti proti Štajerskemu Raku in čez preval Volovjek naprej proti vzhodu. Vendar bi morali mimo naselij. Spustili so se v naselje Podveza in tam dobili vodnika. V snežnem metežu in ves čas iskaje pravo smer so se nato obrnili na sever proti Dleskovški planoti. Do večera so prišli do nekdanje planinske Lučke koče (1614 m) in jo našli požgano. Vodnik je ponoči pobegnil.
Kje vse po zasneženem gorovju nad Lučami so tavali v najhujših januarskih nočeh, se kasneje nihče od udeležencev ni več spominjal. Nihče od njih ni poznal sveta in tudi niso imeli kompasa. Brez počitka so premraženi in sestradani iskali prehod proti Savinjski dolini. Nekajkrat so po grapah prišli globoko navzdol, a so jih ustavili neprehodni prepadi. Morali so se obrniti in iskati naprej. Vrteli so se v krogu. Ponoči so skuhali čaj iz smrekovih iglic.
Vodstvo - vsi zelo mladi, komandant je imel komaj 17 let, komisar in njegov pomočnik sta bila le poldrugo leto starejša - je imelo za seboj že zelo hude preizkušnje. Spodbujali so borce, gazili sneg pred kolono ali pa varovali začelje. 7. januarja so v metežu zgrešili lažji prehod čez Grebene proti Bevski planini (Bevšekova planina, 1150 m). Eden od borcev je na robu omagal in zmrznil- Namenili so se spuščati čez skale po zvezanih odejah in šotorskih krilih. Pet od njih jih je ostalo zgoraj in spuščalo tovariše po »vrvi«, ki je postajala vedno bolj debela in zamrzla. Spuščanje je bilo vedno bolj hitro in na koncu bolj podobno padanju. Spuščajoči so se na dnu zabijali v sneg. Precej se jih je poškodovalo. Albinu Spegliču seje naveza utrgala in se je pri padcu zaletel z glavo v skalo in padel v globoko nezavest,drugi pa so si pri padcu poškodovali hrbtenico.
Za glavnino sta se spuščala še zadnja dva. Franc Zagožen, prvi od njiju, je obstal spodaj. Boštjan Besednjak pa se je še spuščal. Tedaj se je visoko nad prepadom utrgal snežni plaz in pometal v skalovje zadnjih pet in spuščajočega, jih potegnil s seboj in zasul. Spodnji je bil v neposredni bližini plazu in je še slišal Antona Cukona iz Dobove, ki ga je poklical po imenu: »Franci, pomagaj mi, če mi moreš!« Besednjaku se je uspelo izkopati in se rešiti. Slišalo se je vpitje. Tedaj se je utrgal še drugi plaz in za njim še tretji. Vseh zadnjih petje ostalo globoko pod snegom. Poleg Cokana so znani 34-let-ni Karel Firšt in 16-letni Franci Turk iz Spodnjih Gorč pri Braslovčah, neki celjski gimnazijec in član Sokola ter Stanka Klaneček, posvojenka Pergerjevih iz. Sv. Jurija (Vidma) ob Sčavnici.
Zadnja v koloni sta povedala, daje tovariše za njima zasul plaz. Komandant je poveljeval, naj jih gredo nazaj reševat, vendar do ponesrečenih ni bilo mogoče priti. Strmina je bila preveč ledena, vsi so bili premočeni, sestradani, da kraja izčrpani in povsem otopeli. Nekateri so bili celo brez obutve. (Darja Jelnikar: »Bila sem v tankem krilu, brez nogavic, z raztrganimi čevlji in kratkimi nogavicami iz bombaža.«) Kmalu se je znočilo. Našli so majhno drvarsko kolibo in se gnetli v njej, saj zunaj ni bilo varno zakuriti. Karel Bricman iz Legna pri Slovenj Gradcu je zaradi hudih omrzlin in izčrpanosti postal izredno slaboten. Skuhali so mu nekaj koruznega zdroba. Kmalu potem, ko gaje pojedel, seje onesvestil in umrl. Tretji dan so šli navzdol in popoldne po grapi Kačjek prišli v Savinjsko dolino.
14. januarja je 17 partizanov 1. bataljona Zi-danškove brigade prišlo v bolnišnico v Logarski dolini na zdravljenje zaradi omrzlin, izčrpanosti in poškodb, dobljenih na izredno težavnem pohodu čez Bevsko planino.
Spomladi 1945 sta Stanko Ošep, po domače Bevšek, in Alojz Apnar iz Železne Kaple odšla pogledat, kako je z žrtvami plazu. V drvarski koči, ki je od Bevske planine oddaljena pol ure proti jugu, sta našla desetarja Bricmana. Ko sta se povzpela do usodnega prepada, sta pod njim našla še štiri trupla, med njimi žensko.
Dva meseca kasneje je Ošep odšel na planino iskat izgubljene domače koze. Plezal je po grapi in našel cepin, nekaj pribora za mitraljez, odeje in šotorska krila ter okostje šestega borca. Ko je priplezal na greben, je tam našel še okostje sedmega.