Bojan Ambrožič: Razmišljal sem že o 100 km dolgi progi na Vipavi Ultra trail. Potem pa ...
... sem si na NaJNaj21 zvil gleženj in 14 dni nisem mogel teči. Tako sta mi za priprave na ultramaraton ostala samo dva tedna. Zato sem se odločil da nastopim na 50 km dolgi progi. Zadnji teden pred tekmo sem službeno prebil v Portorožu in se lepo spočil za prihajajočo tekmo.
Tekma je bila na sporedu prvič. Zato je bilo veliko neznanega. Kako tehnično zahtevna bo proga, s kakšnimi copati teči, bo dobro označena proga? Štart je bil zgodaj zjutraj, kar je vsekakor bolje, kot pa štart zvečer, kot je pogosto v navadi pri ultramaratonih. Zato sem na prizorišče prišel že dan prej in prespal v Hostlu v Ajdovoščini. Dom je povsem nov in v resnici mi je bil veliko bolj všeč, kot hotel z vsemi petimi zvezdicami v Portorožu, kjer sem bil le dan prej. Štart in cilj tekme je sta bila na različnih mestih. Zato nas je v vas Brje, sredi Vipavski Brd, peljal avtobus. Vremenska napoved je bila dobra: suho z visokimi temperaturami.
Kljub vsemu smo na zahtevo organizatorja morali teči z vetrovko in astrofolijo v tekaškem nahrbtniku. Obvezne opreme sicer ni preverjal nihče. V resnici je to pomenilo da je bilo več kot polovica teže nahrbtnika “odvečne mase”. Ostalo polovico je predstavljala tekočina in pa hrana. Namreč okrepčevalnice so bile le na vsakih 10 km, kar pomeni da smo morali vse tovoriti s sabo in na okrepčevalnicah le polniti bidone oz. mehove. To pa je meni predstavljalo težavo, saj polnjenje meha na okrepčevalnicah vzame ogromno časa. Večina se je tej težavi izognila z uporabo bidonov pripetih na naramnice nahrbtnika. Meni pa to ne ustreza, saj so ti bidoni (na t.i. Slamonovih Skinih) zelo nerodno postavljeni, kar pomeni da skačejo in preveč motijo. Zato sem tek začel z litrom izotonika v mehu. Upal sem da bo to dovolj najmanj za polovico proge. Po drugi strani pa je to pomenilo da je bil v začetnih kilometrih nahrbtnik grozno težak.
Na začetku tekme sem kmalu ostal sam. Aljoša Smolnikar, Mitja Volčanšek in Hrvat Ivan Blečić so potegnili naprej. Sam pa se odločil da tečem v ritmu, ki mi ustreza. Vedel pa sem da prav daleč ne bodo pobegnili in da jih bom na prvem resnem klancu brez težav ujel. Sama proga prvih 30 km poteka gori-doli preko širnih Vipavski Brd. Večina proge poteka skozi Vinograde, gozdove in pa vasice. Ogromno pa je tudi teka po asfaltu. Na splošno je proga zelo ravna, povsem tekaška in brez strmih vzponov. Na mojo srečo so tudi vsi spusti zelo lepi in tehnično nezahtevni. Edina izjema je iz hriba Ostri vrh na sedmem kilometru. Tu sem tudi rahlo zalutal in zgubil toliko časa, da so me ujeli tekači iz ozadja. Naprej težav z orientacijo nisem imel več. Proga je bila dobra označena. Mogoče je bilo malo zavajajoče edino, ker so bile zastavice rumene. Tako pogosto nisem vedel ali gre za označbe v travi ali regrat.
Kakšno uro sem tekel povsem sam. Od mimoidočih sem izvedel da mi vodeča peterica ni pobegnila daleč. Zato sem držal ritem in čakal na svojo priložnost. Na okrepčevalnicah sem se ustavljal le za nekaj sekund in veliko pil. S seboj sem nosil energijske ploščice. Vsako uro sem pojedel eno, ko sem začutil da postajam lačen. Gelov nisem pil.
Sledil je prvi resni vzpon do vasi Štjak, kjer je bilo dovolj strmo da je večina hodila. Sam sem klanec pretekel in pridobil štiri mesta. Pred mano je bil sedaj le še Aljoša. Potem pa smo kakšnih 5 km tekli po asfaltu. Aljoša je hiter tekač in vedel sem da ga tu ne more ujeti. Na Sveti Socerb (zadnji vrh pred spustom v Podnanos) sem pritekel prvi, saj je Aljoša vmes zalutal. Spust s Socerba je bil tehnično zahteven. Zato me je Aljoša kmalu spet prehitel. Na moje veselje pa mi ni pobegnil dalje. Do konca spusta v Podnanosu si je nabral le kakšno minuto prednosti.
V dolini je vladala nora vročina. Na okrepčevalnici sem se zalil z vodo in se takoj pognal v napad. Sedaj me je čakal moj najljubši del proge – 9 km dolg vzpon s 1050 višinci na vrh Nanosa. Aljoša sem zelo kmalu ujel in sam nadaljeval proti vrhu Nanosa. Vesel sem bil ker so bile moje noge še povsem sveže. Zato sem večino vzpona pretekel. V tem delu proge sem res užival. Po kakšnih petih kilometrih vzpona sem ujel tekače, ki so tekli na 25 km. To mi je dalo dodatno motivacijo da sem vzdrževal svoj ritem. Po svoje pa sem bil zaradi tega tudi počasnejši, saj sem moral vijugati med številnimi tekači.
Vzpon se je kmalu položil. Tu smo vsi tekli hitreje. Zato je bilo prehitevanje tekačev še težje. Tako sem poskušal prehiteti enega tekača in sem nerodno stopil v travo ter si zvil gleženj. To je bilo kakšnih 14 km pred ciljem. Ni me toliko motila bolečnina, kot to da sem bil jezen sam nase. Hitrost mi je seveda padla, saj sem se lahko na polno poganjal samo z desno nogo. Posledično sem se tudi utrujal bolj kot je bilo to treba. Razmišljal sem, da bi odstopil na vrhu Nanosa. Spraševal sem se: “Le kako bom preživel 11 km dolg spust v dolino z Nanosa.” Že brez zvina bi bilo to težko. Bilo mi je res škoda, ker sem se počutil odlično. Do najbližjih zasledovalcev pa sem si nabral okrog 10 minut prednosti.
Hočeš nočeš sem se podal v pekel spusta z Nanosa. Seveda ni šlo. Samo čakal sem kako me bodo začeli prehitevati tekači drug za drugim. Prvi me je ujel Hrvat Ivan Blečić. Volčanšek me je ujel na Abramu. Tu pa priznam da sem bil že toliko načet da tudi po ravnem nisem mogel več držati hitrega ritma. Kakšen kilometer naprej me je ujel še Aljoša. Do cilja pa je bilo še 6 km. Sam spust je bil sprava tehnično zelo enostaven. Če bi imel moči in če bi gleženj dal, bi tudi sam lahko tu navil ritem. Pa sem bil preveč načet. Krčev ali kakšnih podobnih težav pa nisem imel. Sledila sta še zadnja 2 km po strmem skalnatem terenu, kjer je bilo treba paziti na vsak korak. Vendar ni bilo tako grozno zahtevno, kot so nas strašili. Meni osebno je Gorskih maraton štirih občin precej težji. V cilju sem bil četrti s časom 5 h 27 minut. Zmaga pa je šla Ivanu Blečićom s časom 5 h 7 min. Končna dolžina proge je sicer bila 53 km s 2757 m vzpona in 2662 m spusta.
Med ženskami je zmagala Mojca Kermavnar, ki si prav gotovo zasluži nagrado za posebne dosežke. Nisem imel nesreče samo jaz. Na kot nož ostrih skalah Nanosa, se je dobesedno razbilo, precej tekačev. Mojca, ki je po poklici zdravnica je oskrbela neko tekačico in vseeno suvereno zmagala.
Boji pa se se bil tudi na 110 km in 25 km dolgih proga. Na 110 km je zmagal Marjan Zupančič (13 h 35 min) pred Petrom Žnidarščičem in Dejanom Grmom. Na 25 km pa je slavil Miha Juvan (2 h 12 min) pred Alešom Štorom in Boštjanom Pintarjem.
Na koncu pohvale organizatorjem, ki so že prvič poskrbeli za super ultratekaški festival in nam na ta način razkazale lepote obronkov Vipavske doline. Tekaška udeležba je bila dobra. Zagotovo pa bila še boljša če se nebi tekma pokrivala s Tekom trojk v Ljubljani.
Sam pa upam da si čim prej pozdravim gleženj, kajti res bi rad naslednjič pretekel stotko.