Kun 2005: Torek, 9. avgust 2005 – Matjaž Šerkezi
Utrinki iz mojega dnevnika
Torek, 9. avgust 2005
Četrti dan se že prekladam po bazi. Končno se čutim toliko dobrega, da sem šel na kratek sprehod. Prijetno toplo je, rahlo piha veter.
Obraz se mi je že
uštimal za silo, vsaj peče me ne več. Imel sem opekline druge stopnje. Ves sem bil v mehurjih in zagnojene piščali na nogi.
… ura je šest zjutraj, ko se v pol mraku iz šotora zbašeta dve postavi in s počasnimi koraki odrineta proti gori. Mraz je, sneg škriplje, na nebu pa se preganjajo oblaki.
V uri in pol doseževa 60 stopinjsko snežišče, ki naju pripelje na sedlo Pinnacle – Kun. Gazim spredaj, sneg je dober.
Zapičim cepin, ko naenkrat poči. Ne vem kaj se dogaja. Letim v globino. Predem se mi stemni pred očmi si rečem: »Šerki, to je to…«
…zaslišim klice: »Matjaž, Matjaž!« Odprem oči in deset metrov nad sabo zagledam majhno glavo. Vse je OK, še sem tu. Prikrajšan za eno črtico. Poberem se. Očala so počena. Razpoka se črno nadaljuje v globino.
Nič, treba bo čim prej ven. »Damjan, daj vrv.« mu rečem. Odgovori mi, da je v mojem nahrbtniku. Super! Privežem jo na palico in jo v loku vržem ven.
Še sreča, da oba obvladava stvar in v petih minutah sem zunaj.
Rahlo v šoku iščeva prehod naprej. Najdeva ga na levi strani pod seraki. Navezana na vrv prideva čez razpoko nazaj na snežišče. Vse doni. Ogromna kloža, ki se začne sto metrov više na sedlu. Doseževa ga po dveh urah negotovosti.
Damjan gre naprej. Udira se do riti. Pobočje pa samo čaka, da se odpelje. Sediva v snegu in razmišljava. Nazaj, naprej, nazaj…
Greva naprej! Čisto po grebenu bo najbolj varno. Včasih, ko izvlečem cepin skozi luknjo vidim drugo stran.
Naštimam si uro, da mi kaže višino prehojene poti, saj imava do vrha še šeststo višinskih metrov. Po pol ure jo ugasnem, saj sva v tem času naredila le petnajst višinskih metrov. Dobra motivacija, ni kaj! Sonce žge. Proti vrhu se pobočje dvigne. 70 – 75 stopinjski prhel, črn led. Zaradi teže sva vzela vsak po eno ledno orodje, kar se izkaže za veliko napako. Ker ni možnosti, plezava brez varovanja. Na levi je nekaj neuporabnih fiksov prejšnjih odprav. Sva samo stroja, ki rijeva.
…ura je tri popoldan. Stojiva na koncu grebena in zreva proti vrhu. Tako daleč je še, poln ledeniških razpok. Pijače je že zdavnaj zmanjkalo.
Brez besed, vsak s svojimi mislimi rijeva naprej. Pravzaprav je glava prazna. Veter neusmiljeno piha in nosi snežinke. Vsaj nevarno za zdrs ni več…
…dvig cepina in padec na kolena. Končno vrh. Ura je pet popoldan. Prazen sem, brez čustev. Slikam Damjana in še oba skupaj. Grlo je boleče in suho.
To je torej Kun in kamor koli pogledam sem tako majhen, tako nihče…
Sestopiva v treh urah. Damjan vmes pade še v razpoko vendar se ujame na razširjene roke. Ob osmih zvečer, tik pred temo sva na platoju pod vznožjem stene. Do šotorov pa je še daleč.
…nekdo mi pade okrog vratu.
»Ej Šerki, ti si norc!« mi reče Alešev glas, ki nama je skupaj z Juretom prinesel pijačo.
Zavlečem se v »spalko« in zaspim, ugasnem.
Narava pa gre svojo pot. Reka neusmiljeno skupaj z ledenikom reže v dolino. Zgoraj se je ravnokar podrl serak. Svizci se igrajo svojo igro. Rože cvetijo…
…le kaj počneta moji pikici?!
Matjaž Šerkezi