Kamniški občan - Bojan Pollak: »Turizem smo ljudje« je sicer fraza, ki pa še kako drži.
Če se bodo s turizmom ukvarjali le tisti, ki neposredno pridejo v stik s turisti, ne bo veliko od tega. Prav vsi, ki živimo na Kamniškem, moramo sodelovati, pa čeprav nimamo pri tem neposredne koristi. Pokazalo se je tudi, da je bistveno premalo medsebojne komunikacije in da pri tem drug drugega velikokrat sploh ne slišimo. V duhu tega spoznanja je bi sklican sestanek o Veliki planini kot delu turistične ponudbe. Poleg predstavnikov Zavoda za turizem in šport (ZTŠ) so se ga udeležili predstavniki pašnih skupnosti Velika in Mala planina, družbe Velika planina, PD Domžale, PD Kamnik, Črnuškega in Jarškega doma in Območne obrtne zbornice Kamnik.
Predstavitvi s strani ZTŠ o dosedanjih aktivnosti je sledila razprava o pripravah na poletno sezono. Izpostavljen je bil problem boljšega promocijskega zemljevida in potreba po dopolnitvi usmeritvenih tabel na Veliki planini z zemljevidom vsaj na izhodiščnih mestih in domovih. Poseben problem so tudi pasji iztrebki, ki jih lastniki psov ne odstranijo.
Veliko govora je bilo o projektu »Trnič na vsako mizo«, ki se je sicer pokazal za zelo uspešnega - do sedaj. Na dan so prišli problemi predvsem birokratske narave že pri osnovni surovini - mleku. Za legalno prodajo turistom, predvsem pa tudi domovom, je potrebna registracija, evidenca in zadostitev vsem predpisom, skoraj tako, kot da bi šlo za celoletno »industrijsko« proizvodnjo. Pastirjev je vedno manj, zato je izdelava večje količine trničev na planini skoraj nemogoča. Poleg tega pa mora trnič, če se ga uporablja kot živilo, ustrezati vsem higienskim predpisom že od vsega začetka. Tisti, ki bi izdelovali trniče za prodajo, bi morali imeti posebno licenco in ustrezno registracijo, npr. kot dopolnilno delo. Nakazana je bila tudi možnost izdelave trničev v dolini iz velikoplaninskega mleka. Na koncu je bila ustanovljena posebna delovna skupina, ki bo poskusila najti možnosti, da bi vsaj v času poletne paše pastirjem in drugim na planini omogočili legalno opravljati tradicionalno dejavnost brez prevelike birokratizacije.
Poseben problem je dostop na planino. Letos sedežnica ne bo obratovala, zato tisti, ki niso zmožni vzpona, ne bodo mogli priti na vrh. Na podlagi dosedanjih izkušenj pride z gondolo okoli 30% obiskovalcev, drugi pridejo peš, večina s Kisovca, Rakovih ravni, Ušivca ali parkirišča Mačkin kot. Pri tem je velik problem vzdrževanje ceste, ki je sicer občinsko kategorizirana, vendar občina za vzdrževanje namenja minimalna sredstva ali pa sploh nič, tako da je vzdrževanje ceste v breme planinskih domov na Mali planini in pašnih skupnosti. Nujno bi bilo treba urediti tudi pravni status ceste, ki še vedno poteka po zemljiščih različnih lastnikov in to v dveh občinah, kar še bolj zakomplicira zadevo, posebej še, če za ureditev ni prave »politične volje«. Možnost, da bi od Šimnovca ali s parkirišč vozili turiste na vrh, je bila večinsko zavrnjena.
B. POLLAK