Delo, 08.03.06 - Mateja Gruden: Lednoplezalni vrtec - Plezanje podnevi in v soju luči v temi
Delo, 8. marec 2006
TRIP
Lednoplezalni vrtec
V Mlačci ni ne soliranja
ne prvih v navezi, vsak je varno na vrvi
Umetna ledena stena v zaledju Mojstrane, edinstvena v Evropi, sprejme tudi popolne začetnike Mogoča izposoja vse opreme – Plezanje podnevi in v soju luči v temi – Vstopnina 1000 in 1500 tolarjev
V soteski Mlačca v zaledju Mojstrane na Gorenjskem je poseben plezalni vrtec: domačin Pavel Skumavc je pred leti zamrznil del skalnatih pobočij, ki tesnijo ozko podalpsko dolino, in ga sčasoma uredil v veliko umetno ledno plezališče, edinstveno v Evropi. V njem se lahko bodisi podnevi ali v soju luči v večernih urah v zložnejših do previsnih smereh preizkušajo popolni začetniki in kalijo mojstri. Te dni, ko se mnogo naravnih pomrznjenih slapov v Sloveniji zlagoma topi in posuva, led v Mlačci še vztraja. »In tudi dober je,« je zadovoljen Pavel.
Sredi tedna, okoli poldneva, sta bili v soteski Mlačca zgolj dve plezalni navezi; poezija! Razgibano poledenelo pobočje, ponekod le malce hrapavo, drugod svečasto in gobasto, se je svetlikalo v bleščavi dnevni svetlobi. Iznad ogolelega drevja na vrhu pobočij se je odpirala brezhibna modrina, sotesko pa je tu in tam svetlilo žarko sonce.
»Marca je obisk navadno že močno razredčen,« pojasni Pavel Skumavc, glavni »skrbnik« plezališča. Ledna vnema med plezalci že pojenja. Največ jih je januarja, ko ga običajno uradno odprejo (urejati ga sicer začnejo, takoj ko pritisne mraz), že februarja pa je obisk precej skromnejši, doda. Kako dolgo bo odprto letos? »Odvisno od temperatur!« A dlje od tega meseca skorajda gotovo ne. V približno treh mesecih se sicer v Mlačci napleza tristo do štiristo obiskovalcev.
V dobrem desetletju oziroma odkar je Pavel (s prijateljem) »ulil« v soteski prvi ledeni slap, se je plezališče za nekajkrat povečalo, Pavel pa napoveduje, da ga bodo še večali. Pobočje umetno zamrzujejo s cevjo, pritrjeno na vrhu stene, in vodo iz potoka v soteski. Plezališče zmore zdaj približno dvajset navez obenem (drugi v paru, ki varuje soplezalca na tleh, je za nizko leseno ograjo), razlika med vrvema sosednjih plezalcev pa naj bi bila vsaj dva metra, sploh če plezajo začetniki. Smeri so dolge 20 do 40 metrov, težavnostnih stopenj pa jim ne pripenjajo; so zložnejše do previsne, ledne in kombinirane (led in skala).
Obiskovalci so pisana druščina: stari od 14 do 70 let, zelenci in virtuozi v ledu, vrhunski alpinisti, družine z otroki, Slovenci in tujci, rekreativci in tekmovalci (vsako leto se v Mlačci pomerijo v težavnostnem in hitrostnem plezanju), vsako leto pa jih je več. Za vse velja isto pravilo, pri katerem Pavel neomajno vztraja: »Vsi so pripeti na vrv in varovani od zgoraj!« Na vrhu stene so zanesljiva varovališča – čvrsta drevesna debla, do njih pa se je mogoče vzpeti peš ob strani pobočja. V Mlačci tako ni ne prvih v navezi, ki bi si z vrtanjem lednih vijakov in vpenjanjem vrvi vanje utirali varnejšo pot proti vrhu, ne solistov, kar sotesko razbremenjuje morebitnih usodnih padcev, ki občasno ovijejo v črnino katerega od naravnih pomrznjenih slapov.
»Nekateri plezajo samo tukaj in v naravne slapove sploh ne gredo več. Povedo, da se na vrvi počutijo varne(jše) in si zato tudi upajo več,« pojasni sogovornik. Pripet na vrvi in varovan z vrha se lahko v Mlačci preizkusi vsakdo. Individualne začetnike navadno vzame v uk kar Pavel, izkušen plezalec, kajpak, v brunarici na začetku soteske pa si lahko izposodijo vso opremo: dereze, cepine, čelado, plezalni pas in vrv. Le da, doda Pavel, njegov učenec potem »res pleza«! Običajno navpik še gre, strah popade začetnike, ki sploh ne znajo plezati, zlasti pri spustu z vrvjo. Sicer pa glavni »skrbnik« plezališča po želji poduči tudi tiste, ki že imajo izkušnje z lednim plezanjem, niso pa povsem vešči gibov.
To je videti nekako tako: »Drži! Dvigni levo nogo in plezaj naprej!« Kljub odločnemu Pavlovemu zagotovilu se za spoznanje obotavljam. Nisem prepričana, da bo zgolj slab centimeter konice cepinovega okla, ki je zapičen v led, vzdržal pritisk telesa ob dvigu. »V redu je, lahko greš naprej!« še odločneje ponovi. Ubogam. In res drži. In tako vse do vrha, kot bi hodila po lestvi, kot mi zabiča Pavel. Ko zaslišim s tal »drži!«, zaupam cepinu – upravičeno. Led je res dober, ravno prav čvrst in moker, da se okel večinoma prav vsesa vanj.
Mateja Gruden
