Večer, Reportaže, ljudje - Andreja Čibron Kodrin: Potočka zijalka je 
bogato arheološko najdišče iz stare kamene dobe ...
... starodavni verski obredi v njej pa so oviti v tančico skrivnosti.
Medved! Stoji na dveh nogah, gobec ima široko odprt, da se vidijo ostri čekani. Ob njem čuden stvor, podoben človeku, s sulico in ostrim kamnom v rokah. Si upate mimo ali pa vas ta prizor še posebno zdrami, da si zaželite pustolovščine? Le brez strahu, bitji sta iz lesa in maskoti Medvedove poti, ki pelje do Potočke zijalke. Ta je bila v pradavnini brlog jamskih medvedov in postojanka ledenodobnih lovcev, potem zavetišče ovac in pastirjev, zdaj je priljubljena izletniška točka.
Pod Oblim kamnom, enim izmed vrhov Olševe, se na nadmorski višini 1630 metrov razprostira Potočka zijalka, 115 metrov dolga in 17 do 40 metrov široka kraška jama. V njej je profesor Srečko Brodar (1893-1987) leta 1928 odkril starokamenodobno bivališče izpred 40.000 let. Med osemletnim raziskovanjem je Brodar s sodelavci preiskal četrtino jamske površine, povprečno tri metre v globino.
Edinstvene arheološke najdbe
Izkopali so ostanke približno tisoč jamskih medvedov (med njimi kar 150 celih lobanj) in kosti še drugih 40 živalskih vrst. Med drugo svetovno vojno je bila zbirka uničena, ohranilo pa se je 300 predmetov iz kamna, kot so strgala, vbadala in klini, in 130 koščenih konic, ki so se uporabljale kot kopja ali sulice. Neprecenljive so najdbe preproste piščali iz čeljustnice jamskega medveda s tremi izdelanimi luknjicami, koščene konice z izdelano luknjico in šivanke brez ušesa, kjer gre nit skozi votlo kost (velja za najstarejšo šivanko na svetu). Izkopane predmete hranijo v Pokrajinskem muzeju Celje, manjšo stalno razstavo in multimedijsko predstavitev o raziskovanju Potočke zijalke in najdbah v njej pa si je mogoče ogledati v Gostišču in muzeju Firšt na začetku Logarske doline.
Potočka zijalka, ki je bila prvo odkrito paleolitsko najdišče v Sloveniji in velja za največjo postojanko kromanjonskih lovcev pri nas, je bila tudi svetišče. Pralovci so v njej izvajali obrede v čast jamskemu medvedu. Poznavalci predvidevajo, da so bili sestavljeni iz kurjenja, petja, glasbe, plesa, barvanja teles in sten jame (o zametkih umetnosti pričata odkrito barvilo iz železove rude in konica z vrezano spiralo - najstarejši dokaz likovnega ustvarjanja na našem ozemlju). V priprošnjo in zahvalo za uspešen lov so darovali koščene konice.
V (nekdanji) medvedji brlog
Do Potočke zijalke vodi več cest. Za Korošce je najbližji pristop iz Črne preko Zgornjega Slemena do Svetega Duha, kjer lahko izbirajo med Medvedovo potjo, začne se pri turistični kmetiji Rogar, in potjo od turistične kmetije Strevc. Obe sta markirani in enako dolgi, zahtevata uro hoda. Po drugi strani se je mogoče na Olševo odpraviti preko Mozirja ali Kamnika do Luč, nato proti Logarski dolini, v vasi Solčava pa zaviti proti Podolševi. Med našim obiskom na vroč poletni dan smo v Podolševi srečali planince, tudi tujce. Med njimi so bile tudi družine z otroki. Kot nam je povedal eden izmed sopotnikov, ki je bil tu nazadnje pred več leti, je pot zdaj lepo urejena, pohvalil je tudi informacijske table, ki obiskovalcem približajo dogajanje v pradavnini, zato si lažje predstavljajo, kaj se je dogajalo v votlini. "Nekdaj je bilo tu bolj divje, zaraščeno, zdaj je dostop lepo urejen, pritegnile so me tudi zgodbe s panojev," je pojasnil.
Da je letos zaradi primernejšega vremena nekoliko več obiskovalcev kot lani, pa ugotavlja Milan Selišnik s turistične kmetije Strevc, pri kateri je na več kot 1200 metrih nadmorske višine izhodišče za nekoliko položnejši pristop do Potočke zijalke. "Obiskovalci pohvalijo urejeno pot, na tablah predstavljene zgodbe o življenju nekoč pa pritegnejo zlasti otroke," je pojasnil gospodar ene najvišje ležečih turističnih kmetij z nastanitvijo v Sloveniji. Med obiskovalci Olševe so tudi tujci, največ je Čehov, Nizozemcev in Nemcev. Pogosto pa se tu ustavijo tudi pohodniki, saj jih pritegnejo domače specialitete, kot so gobova juha, žlinkrofi, štruklji, domače klobase in še kaj.
Čeprav je Podolševa zanimiva kot izhodišče za Potočko zijalko, lahko planinci od nje vzpon nadaljujejo in se povzpnejo na Olševo, za kar je potrebna dodatna ura hoje. Lahko pa se povzpnejo le do treh znamenitih naravnih skalnatih odprtin na avstrijski strani (Lipševa vrata ali Felsentore, 1500 metrov nadmorske višine).
Podolševa pa ponuja mnogo tudi tistim, ki vzpona ne zmorejo. Od tu se odpirajo čudoviti razgledi na Olševo, Raduho in Kamniško-Savinjske Alpe, ki jih je mogoče občudovati, sedeč na novih klopeh ali počivalnikih, postavljenih v sklopu urejanja Solčavske panoramske ceste. Za projekt je Občina Solčava pridobila tudi evropska sredstva. Po novem je v naselju več parkirišč, zato ni težav zgolj za postanek in vzpon do bližnje cerkvice sv. Duha, posvečene leta 1891, ki se na slavoloku ponaša z reliefom Sv. trojice iz leta 1425. Konec septembra bo tam maša, prihodnjo nedeljo pa srečanje prebivalcev Lepene pri bližnji cerkvici sv. Lenarta, eni najvišje stoječih na Koroškem (1330 metrov), ki jo krasita poslikan leseni strop iz leta 1670 ter veriga iz (domnevno) brzd konjev turških osvajalcev teh krajev. Od tu je mogoč spust v slikovito Kupčevo sotesko. Le štiri kilometre od središča Podolševe je izvir kisle vode, bogate z železom, kalcijem in magnezijem. Zapisi o izviru vode z zdravilnimi učinki na delovanje krvotvornih organov segajo že v leto 1856.
Andreja Čibron Kodrin