Miro Koder: Na Ararat, potem pa na Sabalan in Damavand
Ogledal sem si še stara iranska mesta Yazd, Shiraz, Eshafan, Hamadan
V Turčiji in Iranu
V juliju sem se mudil v Vzhodni Turčiji. Ker se na Ararat ni mogoče povzpeti samostojno sem se priključil skupini planincev iz Slovenije.
Iz Dugubayezita smo se s kombijem in kamionom odpravili do izhodišča za vzpon. Štartali smo na višini 2200 metrov in po štirih urah hoje postavili Tabor 1 (3200 m). Nekateri smo se povzpeli še do višine 3900 in se vrnili nazaj v ta tabor.
Drugi dan smo nadaljevali z vzponom. Bilo je tudi zelo vroče. Tabor 2 smo postavili na višini 4130 metrov. Iz njega je bil dober razgled na Mali Ararat, na katerega vzpon ni dovoljen in pa v dolino. Čudovit sončni zahod je obetal lep dan. Noč je bila topla, nič nisem spal.
Vstali smo ob eni ponoči, dobili smo juho in ob dveh krenili proti vrhu. Čudovit je bil sončni vzhod in silhueta Ararata v dolini. 150 metrov pod vrhom smo si nataknili dereze in vzeli v roke cepine. In ob sedmih nas je vseh 21 bilo na vrhu. Vreme jasno, toda precej vetrovno, tako da smo po obveznem fotografiranju hitro sestopili proti dvojki, kjer smo malo počili, pa jo hitro podrli in že smo nadaljujevali pot proti T1. Spet postavimo šotore. Vrh se ovije v meglo. Bo vreme vzdržalo, napoved je slaba?!
Zjutraj: Sneg k sreči ni zapadel! Hitro podremo šotore in ko se spuščamo v dolino, prične rahlo rositi. Gora se poslavlja od nas in mi od nje. Šele ko sedimo v kombiju prične močno deževati. Imeli smo srečo, na vrhu sneži in nekaj naslednih dni vreme ne bo prijetno.
Slovo od novih prijateljev je bilo težko, toda pot me je vodila naprej. Hvala Promožu in agenciji Oskar za vse!
Pot sem v avgustu nadaljeval v Iran. Namen potovanja je bil ogled najpomembnejših tamkajšnjih znamenitosti in povzpeti se na dva vrhova.
Najprej sem se pozpel na Sabalan (4811 m), po mnenju Irancev njiihovo najlepšo goro. Iz Tabriza do Meshkin Shahra sem se pripeljal z avtobusom, od tam do Lahrood village pa s taksijem. V vasi so toplice in vonj po žveplu se širi daleč naokoli. Iz vasi do Ghootor Soo in naprej do vzhodnega bivaka na višini 3500 metrov sem se pripeljal z landroverjem.
V bivaku sem bil edini tujec in sledila so vprašanja od kje sem, od kje sem prišel, kakšen je Iran, ljudje itd. Skuhal sem si juho, čaj, domačini so mi dali njihove dobrote, sadje, dateljne, melone, sir...
Vzpon na vrh začnem ob treh zjutraj. Pot se vzpenja strmo navzgor, sonce vzhaja, postaja hladneje. Ob poti na skalah je vse polno napisov. Iranec mi pove da so to imena skupin, kajti največ Irancev se povzpne na vrh v skupinah. Ob sedmih sem že na vrhu. Preseneti me čudovito jezerce in ostanki majhnega ledenika ob njem. Iranci se kopajo v njem in opravljajo molitve v zahvalo Alahu, ker jim je omogočil pristop na vrh. Opravim še prečenje vršičkov nad jezerom in se po isti poti vrnem do bivaka in naprej v dolino.
Z minibusom sem prispel v vas Reyne. Povzpel se bom na najvišji vrh Irana Damavand (5671 m). V vasi je dom Planinske zveze Irana. Sprejme me prijazni oskrbnik Reza, ki nadaljuje očetovo tradicijo. Pove mi marsikaj zanimivega, med drugim pa tudi, da morajo tujci za Damavand plačati takso 50 dolarjev. (Takso je treba plačati še za Alam kuh drugi najvišji vrh, ostali vrhovi pa so prosti plačila.)
Na vrh vodi več poti, jaz sem se povzpel po južni. Z avtom sem se odpeljal do Gusfand Sare na višini 3200 metrov. Tam je tudi džamija in ob njej stavba v kateri je mogoče prespati. Po dobri treh urah sem v hudi vročini prispel do bivaka Barghah-e-Sevvom (4150 m). Po poti navzdol so se valile kolone ljudi, kajti bil je petek, dela prost dan.
Popoldne se je stanje umirilo in malo sem se razgledal naokoli. Okoli bivaka je bilo postavljenih kar nekaj šotorov, malo višje pa gradijo tudi novo planinsko kočo; kdaj bo gotova ne ve nihče. Srečal sem tudi skupino 12 Beograjčanov, ki se je pravkar vrnila z vrha. Kmalu sem odšel spat, toda spal sem bolj malo, kajti glasno govorjenje in kasneje smrčanje v bivaku sta opravila svoje.
Ob enih po polnoči se odpravim navzgor. Pot je utrujajoča, polna peska, tako da se občasno vzpenjam kar po skalah ob njej. Sonce vzhaja, postaja hladneje. Tudi piha močneje, Damavand je gora vetrov. Vrh se kar noče približati, lavin pesek zamenja žvepleni in veter mi ga nosi voči, tako da me kar malo srbijo, ne smem pa jih drgniti, če nočem imeti kasneje probleme. Iz zemlje uhajajo žvepleni plini in prevzemajo okolico.
Ob deveti sem končno na vrhu. Prazaprav je to vrh vulkanskega žrela, kajti Damavand je ugasli vulkan. Kmalu začnejo prihajati še ostali, stiski rok in obvezno slikanje, spet sem edini tujec.
Z gorami sem zaključil. Ogledal sem si še stara iranska mesta Yazd, Shiraz, Eshafan, Hamadan itd. Sicer pa so to poletje v Iranu zaznamovale hude vročine in pa izredno malo turistov. Kajti Bush, tuji novinarji, med njimi tudi naši in njihova propaganda so opravili svoje. Bolj prijaznih ljudi, nizkih cen in varnosti še nisem doživel, pa sem pretolkel že kar nekaj sveta. Treba je iti in se prepričati. Khoda afez!
Besedilo in fotografije Miro Koder