AK Črna: Ko sem zjutraj vstal in pokukal na termometer, sem bil prepričan, da s plezanjem ne bo nič. Minus pet je kazalo pri naši hiši. Pa tudi ko sem se vozil po plebiscitnem območju Pliberka, mimo Globasnice,
,,, skozi Žitaro vas, Železno kaplo in Belo, ni bilo nič kaj obetavno. Ob dogovorjeni uri sem bil ob Planšarskem jezeru, kjer je moj soplezalec prebiral prve časopisne novice. Jurij Gorjanc seveda. Dobila sva se za hribovske razmere kar pozno (ob 9. uri), a se je kasneje izkazalo, da je bila časovnica ture več kot primerna.
Celotna objava (+ fotografije): Alpinistični klub Črna >>>
Zdaj pa menda že lahko zapišem, da je ta posebnež in izjemen človek moj novi plezalni prijatelj, s katerim sem in tja ukresiva tudi kako iskro za prihodnjo sezono.
Pa mu ob tistem kofetku tam ob jezeru povem, da mi v tem mrazu ni ostalo kaj dosti volje do plezanja. On se pa samo njemu lastno nasmiha in nevsiljivo vzpodbuja s svojimi hudomušnimi pripombami. Končni dogovor pri spodnji postaji žičnice je tak, da če se nama bo zanohtalo, se obrneva. Smer je predolga, da bi se bil pripravljen vsak raztežaj znova ogrevati.
Ali v smer, glede na orientacijo proti zahodu, pred poznim popoldnevom posije sonce, pa nisva vedela.
Še vedno bolj “proti” kot “za” omahljivo sledim Jurijevim mladostnim in odločnim korakom. Ko se pri tistem oranžnem znamenju, ki označuje vstop v Novo centralno smer naveževa, je moje razpoloženje že bolj primerno nameravani turi. Jurij, hvala ti za vse vzpodbudne hece.
V prvih dveh raztežajih se brez težav prebijeva mimo kake ledene svečke, preko mokrih in mestoma požlejenih mest. Na začetku tistih prekrasnih plati pa skalo in naju že ogreje sonce. In grelo naju je skoraj skozi vso 610 metrov visoko smer ter na sestopu do koče na Vadinah.
Bil je prekrasen oktobrski dan v prijetni družbi, imenitni smeri ter proti pričakovanju obeh s soncem ožarjeni steni.
Igor Radovič