Ona - Milka Pance: Olga Tičar, po domače Jenkova, letošnja kmetica leta, živi na gorskovišinski kmetiji na Jezerskem.

Je mati štirih otrok in ženska, ki jo odlikujejo preprostost, prijaznost, dobrota in druge nematerialne lastnosti, ki nekako izginjajo z našega obzorja. O sebi skromno pove, da jo je težko primerjati s prejšnjimi dobitnicami tega laskavega priznanja, saj na njihovi kmetiji ni velike proizvodnje in modernih strojev, neizbežno potrebnih za ekonomsko donosno pridelavo hrane, ampak manjša ekološka prireja mleka in mesa z obilico ročnega dela. Tisti, ki jo poznajo, so prepričani, da si je priznanje prislužila tudi s sodelovanjem v številnih društvih ter vztrajnim zavzemanjem za dobro kmetov in kraja, ki mu pripada. Je dolgoletna članica društva kmečkih žena, ženskega noneta Korotan, sodelovala je v svetu za gozdove, svetu staršev, pastoralnem svetu, Rdečem križu, upravnem odboru zadruge Sloga Kranj in po svoje nadaljuje žlahtno tradicijo gospodinj na Jenkovi domačiji. Za povrh je neutrudna voditeljica obiskovalcev Jenkove kasarne, muzeja, ki kot pomnik nekdanjih časov stoji na dvorišču njihove starodavne kmetije.

Menda imate doma celo zbirko priznanj za buhteljne, potice in druge dobrote?
Pogosto in rada sodelujem na prireditvi Dobrote slovenskih kmetij, ki je vsako leto na Ptuju. Za krušne dobrote sem prejela šest zlatih priznanj, dve srebrni in eno bronasto.

Jenkova domačija je ena najstarejših na Jezerskem, v Karničarjevi Jezerski kroniki je zapisano, da izvira hišno ime še izpred turških vpadov, prvi zapisi v kasarni pa so iz 16. stoletja.
Andrej je res zapisal, da je v 15. stoletju na tem prostoru živel premožni kmet Jenk, ki je imel v lasti štiristo hektarov gozda. Skliceval se je na ustno izročilo, dognanja dr. Boža Otorepca, pogovarjal se je tudi z našo mamico. Prek Jezerskega vrha je potekala pomembna trgovska pot na Koroško, zato naj bi na dvorišču postavil stavbo za prenočevanje tovornikov in drugih popotnikov, uradna zgodovina pa trdi, da so prenočišče pri Jenku vodili menihi. Zanimive so zgodbe, ki so krožile med ljudmi, da naj bi bila kasarna last vitezov, ki so ropali bogate trgovce, da so se tod ustavljali premožni ljudje in utrujene konje zamenjali za spočite. Turistom rade volje pokažem lastnoročno napisane datume popotnikov s častitljivo letnico 1573 pa tudi latinske in italijanske zapise menihov, ker navadni ljudje takrat še niso znali pisati. Misli so presenetljivo globoke, zdaj so celo prevedene. »Nihče nima na tem svetu miru, vsak mora prenašati svoj križ, šele na drugem svetu, to je po smrti, bo mogoče uživati umirjeno.« Včasih pomislim, kaj neki se je zgodilo ljudem, da so to zapisali na steno. Morda še zanimivejši je napis nad vrati v stranišče: »To je sumljivi kraj, če nočeš verjeti okusi, poliži.« Stari napisi so se odkrili po obnovi, sicer pa je zelo stara tudi naša skrinja z letnico 1760, hranimo pa še staro orodje, kot so obliči, žage, košte (kašče) za žito itd.

Kdo je lastnik muzeja, kdo skrbi zanj?
Stavba je zdaj naša last, registrirati sem morala dopolnilno dejavnost, tako da moram za večje skupine izdajati potrdila za vstopnino, ki je en evro za odrasle in pol evra za otroke. Veliko veselja moraš imeti, zelo moraš biti zavezan izročilu svojih prednikov, da lahko to počneš za tako malo denarja, od katerega potem še država vzame skoraj polovico.

So se našli še kakšni podatki, po katerih je mogoče sklepati, kako so predniki na domačiji živeli nekoč?
Jenkovo posestvo je imelo še okoli leta 1800 štiristo hektarov gozda. Nanj so se zgrnile številne nesreče, od slabih letin in lakote, zaradi katerih so prodajali zemljo, do delitve kmetije na potomce, tudi gradnja nove ceste čez Jezerski vrh je šla pretežno čez naš gozd, najhujša nesreča pa je bila leta 1905, ko sta drug za drugim umrla moj praded in prababica, tako da je bilo treba kmetijo oddati v zakup, mladoletne štiri otroke pa v rejo k sorodnikom. Povsem izropano kmetijo je leta 1920 prevzel najstarejši sin Ivan Anko, moj ded, ki je imel sicer veliko načrtov, a premalo denarja, tako da je moral za golo preživetje prodati še kakšen kos zemlje, med drugim Jenkovo planino pod Golim vrhom.

Kako pa je bilo po drugi svetovni vojni, je zaradi bližine meje tudi za vašo kmetijo, tako kot za večino jezerskih, značilno podržavljenje?
Ni nam bilo prizaneseno, nesreče so se kar vrstile. Moja babica Minka, ki se je primožila z Makekove domačije, je morala že pred vojno prevzeti še skrb za rojstni dom in nečake. Štefka, ena od nečakinj, je kasneje postala gospodinja na veliki Ankovi kmetiji, s katere sta morala z možem Ivanom Ofnerjem že med vojno kljub trem majhnim otrokom tako rekoč čez noč zbežati v Avstrijo, da sta si rešila življenje. Otroke, ki so bili po otroških domovih, so jima s posredovanjem Rdečega križa predali šele po vojni. Muzej novejše zgodovine v Ljubljani prav zdaj pripravlja razstavo o povojnem nasilju nad kmeti. To je zelo zaznamovalo življenje mojih starih staršev, največji udarec pa je bila smrt njunega sina Jožka, maminega brata, ki je padel na ruski fronti, star komaj dvajset let. Končal je kmetijsko šolo na Grmu, prevzeti bi moral kmetijo. Dedek je v obupu iskal informacije o njem tudi pri ljudeh prek meje, tudi Štefkini družini, ki si je morala ustvariti novo življenje na drugi strani Jezerskega vrha, v Beli, kjer so k sreči imeli nekaj gozdov, je bilo treba pomagati. Oboje je bilo po koncu vojne v Jugoslaviji hud greh, zaradi katerega so našega deda odpeljali v zapor v Ljubljano. Obdolžili so ga sovražnega delovanja proti državi in ga obsodili na skoraj dve leti zapora, domov se je vrnil zelo slabega zdravja. Kasneje je bil z odločbo rehabilitiran in amnestiran, a prej so nam pobrali zemljo, gozdove in vse, kar je bilo mogoče odpeljati, celo mamičino pohištvo s postlanimi posteljami. Kljub priznanju, da je bil po krivem obdolžen, odvzetega niso vrnili, še več, odpeljali so nam še pianino, ki ga je Štefka podarila naši mamici, vedoč, kako rada igra in poje.

Kakšna pa je bila usoda pianina?
Za sabo ima dolgo romanje od Anka do Jenka, čeprav ni med kmetijama niti kilometer. Bil je darilo tete Štefke, a so prišli ponj in ga odpeljali v kulturni dom, v Korotan. Dolga leta so ga uporabljali za proslave, po obnovi dvorane pa je bil prestavljen v šolo. Zaprosili smo, naj nam ga vrnejo, in tisti, ki so ga odpeljali, so vsaj pošteno priznali, da je naš, tako da je le našel svoj pravi prostor v naši hiši. Seveda ga je bilo treba popraviti, uglasiti, ampak naša mamica je zadnja leta svojega življenja ure in ure presedela za njim. Prej je igrala na več kot dve stoletji star pianino, na katerem je že kot deklič pridobila glasbeno izobrazbo. Še vedno ga imamo v hiši, ker je dragocen spomin. Če utegnem, zaigram tudi jaz, ker leži v hiši tudi oče, tako da je njegov dan malo krajši.

Je bila mama zato zagrenjena, kakšni so spomini na otroštvo?
O tem ni hotela govoriti, mislim, da jo je bilo strah, ker so zasliševali tudi njo. Bila je izjemna ženska, dobra in mila, nikoli se ni na nikogar jezila, čeprav je bil povojni odnos do naše družine skrajno krivičen in žaljiv. Vmes je bil leta 1959 na kmetiji še velik požar, v katerem so pogoreli hlev, drvarnica, svinjak in celo ostrešje kasarne. S pomočjo dobrih ljudi smo obnovili poslopja, rodila sem se tri mesece zatem. Spominjam se njenega pripovedovanja o svinji z nekaj dni starimi prašički, ki so bili med požarom v svinjaku. Naslednji dan je nekdo zavpil, da v vrtu nekaj cvili, in našli so jih žive. Ob teh zgodbah se je smejala, seveda je bila zaradi pomanjkanja včasih zagrenjena, a znala je odpuščati, tako da je zadnja leta preživela v miru in ob glasbi. Tako se je tudi poslovila. Živeli smo zelo skromno, ko sva bili s sestro majhni, sva koscem in grabljicam nosili malico, delali poveze za snope pri žetvi rži. Rasli sva z delom, starši so želeli, da grem na kmetijsko šolo Grm, a nisem hotela od doma. Nisem hotela postati kmetica, kmečke otroke so nas vedno gledali postrani, tako v šoli kot pri zdravniku, ker smo imeli posebne zelene, kmečke zdravstvene knjižice. Celo hranilnika, ki ga je banka podarjala otrokom za varčevanje, nisem dobila, ker je bil lastnik kmetije še dedek. Starši so se potem le sprijaznili z ekonomsko šolo v Kranju; uspešno sem jo končala, sestra pa je postala učiteljica. Na mamino željo sem obiskovala glasbeno šolo, tako kot njena mati je nosila v sebi željo po kulturi in raziskovanju zgodovine.

In vi nadaljujete družinsko tradicijo v duhu dveh generacij žensk na Jenkovi domačiji?
Naša babica Minka so naredili genialno stvar, na roko so prepisali Murijevo kroniko Jezerskega; kje se je izgubil original, žal ne vem. Najstarejši podatki so prav babičini zapisi, ki jih je potrebovala za dokazovanje, da nismo židovskega rodu, očitno je bilo to treba dokazovati z vpisovanjem podatkov v posebne obrazce. Shranjen imamo zvežček, v katerem se pojavljajo predniki njenega rodu do leta 1770, pri dedovih prednikih pa do 1820. Vse to je v veliko pomoč tudi pri dopolnjevanju rodovnika Jenkove družine, s čimer se ukvarja predvsem sestra Mija, ki je pred časom napisala in narisala tudi posebne vrste kuharico za najmlajše z naslovom Dobrote palčice Robidovke.

Menda je zapiske delala tudi vaša mati?
Zapisovala je dnevne dogodke, na primer o vremenu, kaj so tisti dan delali ali prodali in za koliko pa tudi o kraju in ljudeh. Že na začetku leta je vpisala vse rojstne dneve, praznike, bila je zelo skrbna. Včasih se je z nami tudi malo pošalila; vestno je beležila Francijeve obiske, ko še nisva bila poročena, in ko je prišel stotič, je zapisala, da si je prislužil salamo.

Kako velika pa je zdaj Jenkova kmetija?
Po nacionalizaciji nam je ostalo samo 10 hektarov gozda, nobenemu od jezerskih kmetov niso pustili tako malo. Vsa povojna leta smo lahko posekali le štiri kubike lesa za domačo uporabo in deset kubikov za prodajo na leto. Stalen zaslužek je bil le od mleka, ki smo ga oddajali v hotel Kazina in nekaj domačinom, spitali smo kakšno tele, komaj smo preživeli. Po osamosvojitvi in sprejetju zakona o denacionalizaciji nam je bil vrnjen gozd, tako da imamo zdaj v lasti sto hektarov zemljišč, od tega je okoli dvajset hektarov travnikov in pašnikov, drugo pa je gozd. Žal je izpraznjen, ker so tisto zimo, preden nam je bil vrnjen, iz GG Kranj posekali več kot tri tisoč kubikov lesa, tako da lahko mi sekamo največ tristo kubikov letno. Vrnjene so nam bile tudi Jenkove trate, planina, na kateri so moji predniki pasli govejo živino in jo zdaj spet lahko uporabljamo za pašo. Seveda je bilo vse zaraščeno, precej smo se namučili s čiščenjem; zame je to eden naših najlepših koščkov zemlje.

Kakšen pa je vaš delovni dan, ga je mogoče primerjati z babičinim in maminim?
Časi so se precej spremenili, manj je mučenja s težkimi kmečkimi opravili, sicer pa je gospodinja bolj obremenjena. Včasih je bilo na kmetijah več rok, zdaj pa si kljub gospodinjskim pripomočkom za vse sam. Z možem vstajava ob pol petih, imamo devet krav, telice in pitance, tako da nam dela nikoli ne zmanjka, ob pol sedmih je mleko že shlajeno in pripravljeno za odvoz. Zadnja leta ga oddajamo vsak drugi dan, prek zadruge ga odkupuje zasebnik iz Olševka. Cena je trenutno zelo nizka, mislim, da je 24 centov za liter, vendar nas bremenijo visoki stroški prevoza in analiz, tako da prejmemo zanj okoli 17 centov. K sreči je za položnice še možev zaslužek, kot mizar zadnja leta dela obcestne ograje. Otroci so se zaposlili, Simon, ki ima že svojo družino, tako da sem že dvakrat babica, je lesarski, Franci strojni, Špela pa ekonomski tehnik in dela magisterij iz računovodstva, dokončala je tudi šolo za organizacijo dela v Kranju, najmlajši Gašper pa še študira.

Pravijo, da je največja ovira za prihodnost našega kmetijstva pomanjkanje deklet, ki bi se bile pripravljene poročiti na kmetije.
To izvira iz povojnega odnosa do kmečkega stanu, zato so mladi bežali v tovarne. Mislim, da se ne zavedamo vloge slovenskega kmeta pri oskrbi z zdravo domačo hrano in ohranjanju kulturne krajine. Nekdaj je bil to bolj spoštovan del prebivalstva, mi pa kljub samostojni državi še vedno nimamo enakih pravic. Ker ne hodim več v službo, si zdravstveno in pokojninsko zavarovanje plačujem sama, pa vendar nimam bolniške; pripada mi šele, če bi bila bolna več kot mesec dni. Tudi pokojnina je nizka, pri nas jo je lahko dobila samo mamica, za očeta pa sem morala v službi vzeti posojilo in mu plačati leta, da ima zdaj tudi on svojo pokojnino. Mladi se tega zavedajo, zato se raje odločajo za druge poklice. Gašperja, ki je končal kmetijsko šolo v Strahinju in študira še nov program za upravljavca podeželja, veseli kmečko delo, posebno so mu pri srcu konji pasme haflinger, trenutno ima tri.

Pa niste nesrečni, ker kuhate še vedno v isti kuhinji in na istem štedilniku kot vaša babica in mama?
No, seveda bi bila raje že v novi hiši in moderno opremljeni kuhinji, a še ni dokončana. Pri teh odločitvah gre za prioritete in midva z možem sva vedno dajala prednost otrokom in njihovi izobrazbi, nato posodabljanju kmetije z najnujnejšimi stroji, udobje pa pri nas bolj počasi prihaja na vrsto. (smeh) Še zdaj kurimo v kmečki peči, tako da je zvečer kdaj pretoplo, zjutraj pa mrzlo. Z možem se trudiva, včasih se mi zdi, da je otrokom kar malo nerodno, ker je bivanjski standard zdaj tudi na kmetijah precej višji, pri nas pa je še vse bolj po starem.

Domačini vas cenijo tudi zato, ker tako lepo skrbite za starše. Mamo ste negovali do zadnjega in tudi očeta ne nameravate dati v dom kljub izredno težki bolezni. Kako zmorete?
Ko sem prevzela kmetijo, smo v izročilno pogodbo zapisali, da sem dolžna skrbeti zanju tako, da jima bo pokojnina ostajala za priboljšek. Pa to nikoli ni bil problem, saj star človek v resnici potrebuje zelo malo. Trudila sem se, mami je bilo treba menjavati plenice, jo hraniti in negovati, ampak takrat je bil oče še pri močeh, zdaj pa je teže. Popoldne pride sestra Mija in nekako gre. Očetu razum k sreči ni opešal, tako da ima zvonec in me pokliče tudi ponoči. Rojen je bil v številni družini in v otroštvu večkrat lačen kot sit, zdaj že več mesecev živi samo od posebne tekoče hrane. Včasih tiho pove, da niti pomislil ni, da bo brez hrane tudi na stara leta. Zavedam se, da je starost težavno obdobje v življenju vsakega človeka, zlasti če se je treba spopasti s hudo boleznijo. Mislim si, da je človeku, ki je v taki stiski, doma in med svojimi vendarle malo bolje kot med tujimi ljudmi in v tujem kraju. Včasih pa se vprašam, kako bodo lahko nam v pomoč naši otroci, če bodo tako kot zdaj po ves dan v službi.

Buhteljne še pečete?
O, to pa rada, tako za domače kot za tekmovanje. Tri zapored osvojena zlata priznanja prinesejo stalni kipec kakovosti. Dvakrat sem bila na dobri poti, a mi tretjič žal niso dobro vzhajali in sem dobila samo srebrno priznanje, stalni kipec kakovosti pa je odšel drugam. Zdaj poskušam znova, tako za veselje.