France Malešič v imenu odbora alpinistov-veteranov
Vejica gričevnika na grob Vlasta Kopača
Poslavljamo se od prijatelja Vlasta Kopača, ki smo ga imeli vsi najrajši in smo ga najbolj spoštovani in občudovali. Nismo se mogli načuditi njegovim številnim darovom in dobrim delom. Vedno in povsod jih je z veseljem razdajal med vse okoli sebe. O njem in njegovih darovih govorita njegovo življenje in delo. Pa vendar šele zdaj spoznavamo, kako velik in dober je bil.
Planinci, alpinisti in gorski reševalci smo občudovali njegovo veliko ljubezen do naših gora in preprostih domačinov v njih. Znova in znova se je vračal mednje in jim razdajal vse svoje znanje in se jim posvečal pri svojem delu in veselju.
Z gorami se je prvič srečal leta 1935, ko mu oče zaradi pomanjkanja ni mogel pomagati in je zato dva poletna meseca preživel pri pastirjih na Veliki planini. Ob stikih z domačini in njihovem delu v prvobitni gorski naravi je spoznal neponovljivost njihovega izročila, ki je spominjalo na pradavnino. V srce se mu je vtisnila poživljajoča moč naših lepih gora in ta mu je bila v oporo pri hudih preizkušnjah, ki so ga doletevale. Ko je bilo najhujše za njim, se je spet vrnil tja, kjer se je počutil med svojimi.
Z velikim navdušenjem in znanjem se je že v predvojnih letih posvetil planinstvu in še posebej alpinizmu in gorskemu reševanju. V Akademski sekciji Slovenskega planinskega društva na Univerzi so se zbrali zanesljivi in zvesti prijatelji, s katerimi je preplezal več težavnih sten v Kamniških Alpah in takrat storil marsikaj dobrega in pomembnega za naše planinstvo.
Med drugo svetovno vojno se je uprl z vso svojo srčnostjo in znanjem. Vztrajal je pri težkem in nevarnem ilegalnem delu. V koncentracijskem taborišču Dachau je prav tako z vsemi svojimi močmi pomagal lajšati trpljenje sotovarišev. Posebej pa je potrebno poudariti, da je bil edini od naših upodabljajočih umetnikov, ki je že sproti, skrivaj in z velikim tveganjem risal taboriščne prizore in jih ohranil kot srhljiv opomin.
Po vojni se je poln neustavljive energije vključil v obnovo domovine, prav tako pa tudi kot predsednik Odbora za planinstvo in alpinizem. Uspevalo mu je prav vse, od pogumnih načrtov in organizacijskih uspehov do številnih člankov in ilustracij v Planinskem vestniku. Pripravil je načrt in sodeloval pri postavitvi Zavetišča pod Skuto in spomenika padlim planincem v Kamniški Bistrici. Kot arhitekt, pa tudi kot raziskovalec zgodovinskega, etnografskega in jezikovnega izročila je izredno veliko obetal.
Potem so nenadoma sledili inscenirani dahavski procesi. Ostal je pokončen in vse hudo je prestajal z mislijo na domače in na gore. Ganljiv je pogled na prisrčne otroške slikanice in čudovite igračke, ki jih je izdeloval v večerih po napornem zaporniškem delu. Takrat je zložil nekaj najlepših planinskih pesmi in za planince narisal dva odlična zemljevida naših gora.
Po izpustitvi iz zapora so mu pomagali ljudje, ki niso verjeli ne v njegovo krivdo ne v procese. Čim je mogel, je spet pomagal pri opremljanju Planinskega vestnika, pripravljal najrazličnejše risbe gora in drugo gradivo. Uspel je preprečiti razdejanje enkratnega pastirskega selišča na Veliki planini in pripravil urbanistični načrt za turistično naselje. Takrat so nastali njegovi načrti za več oblik turističnih planinskih koč, ki jih je zasnoval po vzoru velikoplaninskih pastirskih bajt. Njegove koče so prav tako skladne z gorskim okoljem, zato so izredno znane in priljubljene. Leta 1973 je prijatelju, etnologu Tonetu Cevcu, ilustriral njegovo knjigo o Veliki planini.
Tudi v zadnjih desetletjih je s svojim izredno bogatim in širokim znanjem in delom pomagal v planinstvu in Gorski reševalni službi. Bil je avtor pomembnih razstav o planinstvu in reševanju v naših gorah. Ob dvestoletnici prvega vzpona na Triglav je leta 1978 pripravil prostorsko in krajinsko postavitev spomenika štirim srčnim možem v Ribčevem Lazu v Bohinju. Vrstile so se njegove izredno lepe ilustracije in opreme člankov, revij, publikacij in knjig.
Postal je častni član Gorske reševalne službe. Leta 1989 so ga slovenski planinci soglasno izbrali za častnega predsednika Planinske zveze Slovenije. Za delo v planinstvu je prejel red dela s srebrnim vencem. Leta 1999 mu je predsednik države za njegove »zasluge pri ohranjanju in vrednotenju naše kulturne dediščine, za celotno življenjsko delo in za vse, kar je dobrega naredil za Slovenijo«, podelil najvišje državno odlikovanje, zlati častni znak Republike Slovenije.
Dolga leta je bil predsednik in osrednja osebnost našega odbora alpinistov veteranov. Za vsakega od nas si je vzel čas, ga pozorno poslušal in mu pomagal z modrim nasvetom ali kako drugače. Ves čas je skrbel za vse, tudi najmanjše podrobnosti. S svojo dobro voljo in prijaznostjo nas je, četudi smo med seboj zelo različni, povezoval v izredno prijeten prijateljski krog.
Vlasto Kopač se je z vso iskrenostjo in žarom predajal doživetjem gora, ki so mu dajala tudi umetniški navdih. Vse, kar je zbral, napisal, narisal, oblikoval in zasnoval, kaže na njegov dar za estetsko obliko, občutek za lepoto narave, ob tem pa oko in srce v skrbi za ljudi. Tudi v najhujših časih sta mu bili življenjski vodili človečnost in hrabrost – lastnosti, ki ju je srečeval med ljudmi v prvobitnih gorah.
O samem sebi skoraj ni govoril. Slabe stvari je omenjal z odmaknjeno blagohotnostjo, ali pa je samo odmahnil z roko in dejal: »In takrat je šlo marsikaj v nič.« Svoje velike uspehe je vedno omenjal le mimogrede.
Vedno pa je prijazno in dobrohotno pripovedoval o domačinih, prijateljih in drugih ljudeh. O vsakomer je našel pohvalne besede, značilne samo zanj. Včasih je omenil koga od preprostih domačinov in posebej poudaril katero od njegovih dobrih lastnosti. Spet drugič se je spomnil na kakšen nekdanji dogodek ali staro pripoved. Takrat smo komaj opazili, kako nam je hotel s tem zaupati posebno globoko sporočilo oziroma izročilo, ki ga ne smemo pozabiti.
V zadnjem letu je z velikim veseljem pripravil svoje članke za objavo v knjigi Iverí z Grintovcev, ki jo je bogato opremil s svojimi ilustracijami. Knjiga je šla v tisk, tik preden je odšel. V njej ima sedaj vsaka njegova beseda še poseben pomen in sporočilo za vse nas. Njegove umetnine, ki jih je ustvarjal iz čistega veselja, pa v svoji popolni ubranosti s slovensko pokrajino in njeno dušo ostajajo v zakladnici naše kulture.
Drago Vlasto,
v imenu alpinistov veteranov in slovenskih gorskih reševalcev se ti zahvaljujem za vse lepo in dobro, kar si storil za nas in naše gore. Ohranili te bomo v najlepšem spominu.
France Malešič