Ko gremo na našo goro, se podamo v svet, ki je nepopisno lep in samoten, hkrati pa resno zahteven
Ponca je gora, ki nad njo točno opoldne stoji sonce. Takšnih gora, nekakšnih sončnih ur, je v Alpah nasploh veliko. Te poldnice niso vedno dosegljive le z malenkostnim trudom, kakršna je denimo Poldnašnja špica nad Kanalsko dolino pod Trbižem ali pa morda nekoliko zahtevnejša Mala Rateška Ponca v mejnem grebenu med Planico in Belopeškimi (Mangartskimi) jezeri, ampak so tudi visoke in zahtevne gore. Dve takšni zapirata južno obzorje nad Gozdom Martuljkom v gornjesavski dolini. Velika in Mala Martuljška Ponca. Veličastni gori, ki kot dva dragulja krasita čudežno ogrlico Špikove skupine. Le poglejte jo, ko se vam, prej ko se zapeljete čez kamniti most ,v Martuljku, odpre v vsej svoji veličastnosti.
Velika Martuljška Ponca (26O2 m)
Naj tokrat vendarle stopimo tja, kjer gorski svet ni za vsakogar, vendar je nadvse vznemirljiv in tistemu, ki to divje brezpotje in lažje plezalno območje s pomočjo gorskega vodnika zmore, ponudi veliko, morda največ, kar gorniška duša najbolj plemenitega pričakuje.
Ko gremo na našo goro, se podamo v svet, ki je nepopisno lep in samoten, hkrati pa resno zahteven. Do Koče v Krnici (1113 m) nam iz Kranjske Gore ne bo težko najti, tudi od koče nam do velikih Lipnih prodov, kjer označena pot na Špik zavije odločno levo, ne bo zapletov. Potem pa gre zares. Ob grapi Gruntovnici gremo po brezpotju do njenega zatrepa in se po desnem pobočju, vseskozi sledeč komaj opazni stezici, povzpnemo na velika melišča Velike Dnine. Ko bi tu komu volja usahnila, se lahko povzpne na daleč vidno skalno ostrogo, kjer je v strme plati z jeklenicami pripet Bivak I (v teh gorah so štirje in imajo imena po času nastanka), pravi junaki pa gredo visoko v zatrep Velike Dnine, se skozi grdo krušeč in z značilno rdečo skalo zaznamovan žleb vzpnejo Veliki Martuljški Ponci na južni bok.
Od tod dalje sta odločnim ljudem na voljo dve možnosti. Tista lažja, ki gre po vzhodnem, izredno krušljivem boku gore na njen greben in na vrh, je manj ugledna kot tista, ki pelje skozi že od daleč opazen lep, eleganten kamin. Skozenj z zahtevnim plezanjem zlezemo na vrh gore, na vrh, ki je kot nekakšno igrišče, toliko je na njem prostora. Vendar ta vrh ni le to, je tudi eden desetih najvišjih julijskih velikanov. To je tudi odgovor na vprašanje, kaj se z Velike Martuljške Ponce vidi. Kar takoj povejmo, da je kraljica tega razgleda velikanka na jugu, Škrlatica, se pa človek, ki spleza na to največjo Ponco, tam gori počuti, kot da je prijel boga z obema rokama. Tako visoko je, da mu je to komaj umljivo, in tako daleč od vsega civilizacijskega, da postaja vse bolj naklonjen spoznanju, ki mu pravi, da je le malenkostna iver v velikem stvarstvu.
Velika Martuljška Ponca je velika gora, ki je z nje treba tudi sestopiti. In to po smeri vzpona, kar sploh ni lahko. Naš napotek tja gor ima v mislih spremstvo gorskega vodnika. Zaradi morebitnih plezalnih težav, predvsem pa zaradi zavidljivo zahtevnega pregleda nad gorskim območjem, kjer ni niti ene markacije in ničesar, na kar bi se oprlo sicer vešče gorniško oko. Med pripravami za tako zahtevno gorniško potovanje velja večkrat temeljito pogledati v knjigo Tineta Miheliča Julijske Alpe - severni pristopi. (Sidarta, 1998).