Ona, Ona potuje - Željko Kozinc: Štirje predlogi za izlete poskušajo upoštevati štiri pogoste želje, kam iti v toplih dneh: na ne prenaporen alpski vrh (Vošca v Karavankah), k osvežilnemu slapu (Nežica nad Kolpo), k bistri vodi, primerni za kopanje (Nadiža), in v senčne gozdove, k zamejskim rojakom (Vgrizova planina).
Ljubeznivejše in darežljivejše gore, kot je Vošca, zlahka ne boste našli v našem gorskem svetu, še celo ne v za hojo tako hvaležnih Karavankah. Dobro uro vas bodo spremljali dišave macesnovine in najčistejši mir. V suhem je to lahek gorski izlet, še posebno za tiste, ki se radi čim više pripeljejo z avtom. Malo pred mejnim prehodom Korensko sedlo se gozdna cesta ostro odcepi na desno, potem pa se deset kilometrov prijetno zložno dviga pod vršace, vijugavo sledeč južnim karavanškim hrbtiščem in grapam. Nikjer kakor z Vošce niso Julijci in njihov diadem Martuljkova skupina na ogled tako lepo postavljeni, drug drugemu v oporo in blesk, razvrščeni kakor v stalno postavljeni izložbi, ki ne izgublja občudovalcev.
Razvaline in romantika
Na Vošci še pasejo, vendar pastirskih stanov gori ni. Na vrhu so le razvaline, ki imajo skupaj z okoliškimi viharniki prav romantični videz. Če se na mejni črti zavrtiš na peti, je spodaj Korotan s svojimi zatišnimi dolinami, ki z ostrimi zatrepi in bistricami segajo planincu skoraj pod noge. Nmav čez izaro je videti v legende zapredeni Dobrač.
Ko se iz Kočevja pripeljemo na Kostelsko, na desni strani sredi zavojev, nad vasjo Fara, že s ceste zagledamo razliti slap Nežica. Parkirati je mogoče v neposredni bližini. Pot ob potoku Nežica ni zahtevna, čeprav ni označena, potrebna pa je športna obutev. Do njenega izvira je malo manj kot pol ure lagodnega vzpona. Že po nekaj korakih nad cesto se boste potopili v šumno in senčno dolinico, kjer se bo ob potoku vila dobra shojena steza vse do njegovega izvira. Svežo vodo lahko iz kadic zajemate v dlan in jo pijete. Troje slapičij se podi čez kar nabuhle trebuhe ozelenelih skal. Kjer pa Nežici umanjka padec, in to je na treh krajih, voda zastaja v slikovitih plitvih kadicah. Seveda kmalu spet prehaja v strmec in že je tu zgornje, približno 20 metrov visoko slapišče, ki v pahljačastih curkih omahuje čez temne lehnjakove skale, pravzaprav polzi, mezi in curlja čez temne gube lehnjaka, skozi bujni mah, ki se lehnjaka oprijemlje z rdečimi koreninicami. Iz apnenčevih skorij, ki začno oklepati rastline, nastaja lehnjak, lahka, votličava in luknjičava kamnina.
Voda vilinskih bitij
Kako k Nadiži? Po cesti iz Kobarida mimo Starega sela do vasi Kred ali Robič, lahko pa se peljete naprej v Breginjski kot in po osmih km pridete do Borjane, tam je odcep na levo v Podbelo oziroma k Nadiži in Napoleonovemu mostu do Robidišča. Sonce podeljuje rečici Nadiži nekaj več milosti, se pravi toplote, kot drugim gorskim rekam. Že maja vidimo na livadah pod Podbelo in pri Robiču kopalce, kaj šele te dni, ko se ob posameznih tolmunih konec tedna nabirajo trume. Ni malo posebnih častilcev Nadiže, ki se namakajo v njej, verujoč, da ima njena voda zdravilno moč. Nekaj tega čaščenja je ostalo od stare vere, da so ob reki živela vilinska bitja. Gori, pod Kobariškim Stolom, kjer se je prebudila v življenje, se Nadiža zdi kakor dolga, migetava karavana srebrnih lisic, ki se ji iz vsake grape pridruži in vanjo zlije še ena karavanica; še en potok. Tako skupaj drncajo v tesno dolino med Logjem in Robidiščem, kjer je bilo treba urezati strugo. Tam jih za nekaj časa divja radost mine, kakor bi rekel Gregorčič, pod Podbelo se mirno zlivajo v Nadižo prek prodnih nanosov in tam se druga za drugo nizajo kopalne samote.
Drugačna podoba raja
Na Vgrizovo planino se najhitreje pride iz doline Poden (Bodental). Do te je treba najprej skozi ljubeljski predor, potem pa na križišču Sopotnica ob soteski Čepa na levo v Slovenji Plajberk (Windisch Bleiberg), od koder je v Poden oziroma h gostilni Podnar (Gasthaus Bodenbauer, kjer govorijo po naše) še približno štiri kilometre. Od Podnarja (1052 m) je do Mlake (Märchenwiese 1157 m) pod severno steno Vrtače (2181 m) dvajset minut zelo prijetne hoje, primerne tudi za otroke in starejše ljudi. Z Mlake pelje markirana pot (št. 662) proti Celovški koči. Po eni uri vzpona se odcepi desno k Vgrizovi planini (Ogrisalm, 1569 m). Po desetih minutah jo dosežete. Kmet Ogris, nekoč Vgriz, ima najviše ležečo kmetijo v Karavankah (1192 m). S spodnjim sosedom Waldhauserjem, po domače Podnarjem, si delita zatrep doline Poden, nemara najlepše doline v Karavankah. Pod orjaško, viharno razbrazdano severno steno Vrtače se širi dva kilometra dolga gorska dolina, ki se izteka najprej v strma melišča, potem pa v položnejša poraščena prodišča. Voda se s prodišč izteka na dober hektar velik in kot deska raven svetel travnik s starim ledinskim imenom Mlaka, ki je ob nalivih in topljenju snega moker, poleti in jeseni pa svež, rožnat in pokrit s kratko gosto travo, da je mehek kot preproga. Po travniku so redko posejane mogočne smreke in na njem sta za ledenikom, davno stopljenim, ostali velikanski skali, ki se ju krempljasto oklepajo korenine na njiju zraslih dreves. To bi po lepoti lahko bila podoba raja, le Adama in Evo bi večino leta na Mlaki zeblo. Na Vgrizovo planino se skoraj v celoti pride po senčnem bukovju. Le gori na planini, ki je mehko razložena po južnem podnožju gore Kosmatičice (1659 m), vas utegne na prostranem prostoru zadeti sonce. Morda boste imeli srečo in na planini v pastirski koči srečali katerega od Ogrisov in kaj pomarnjali. Zravnajte svoj slovenski hrbet. A za užitek bo dovolj tudi opazovati norenje telet. Ali pa kar sedeti in pod kožo čutiti preprosto lepoto bivanja.
Besedilo in fotografije: Željko Kozinc