Polet, 15.09.05 – Željko Kozinc: Možnica, dolina in potok s slikovitimi slapovi.
Soba z razgledom
Možnica, dolina in potok s slikovitimi slapovi
Voda prši iz kadi
Še en kratek, bister in skokovit, kakor biser isker vodotok (in vodoskok) z visokih gora nad Sočo! Porodnica tega potoka je odmaknjena in manj poznana visokogorska krnica med Rombonom (2208 m) in Jerebico (2156 m). Vsak v naravo zagledani obiskovalec ostrmi nad njegovo silovito vodnatostjo. Naravoslovci pojasnjujejo, da so vode Možnice take zato, ker pritekajo tudi z obsežnih visokogorskih kraških planjav Kanina, skozi podvodne rove in tokave. Ko jim v dolini manj prepustne kamnine zaprejo te poti, udarjajo slepo na dan, kjer pač morejo. Zato je v povirju Možnice mogoče videti nešteto izvirčkov, ob hudih nalivih kar bruhalnikov, ki se belo penijo po mahovnatih skalah, kmalu pa se zberejo v razbrzdan potok. Takrat jih je mogoče opazovati le z roba korit.
Usoda Možnice je, da jo že po dobrih dveh kilometrih preskakovanja čaka Koritnica, enako divja gorska rečica, ki si je urezala strugo kakšnih 300 metrov niže, kar pomeni, da mora naš potok v glavnem padati in glodati svoj pretok skozi kamnite sklade. Kmalu po slikovitem povirju in krajši izravnavi se začne Možnica silovito prebijati skozi korita, v njih kipeti in bučati v tolmunih, se metati v desetmetrskih slapovih in skočnikih. Zaradi zaraščenosti in strmih spolzkih tal se je do prvih korit težko prebiti. Označena, okoli 15 minut dolga pot pa pelje k srednjim in spodnjim koritom, mimo opuščenih kmetij in zanimivih ograj. Med temi kamnitimi ograjami najdemo v bukovem gozdu eno, ki je okrogle oblike. Nepojasnjena skrivnost!
Do brvi nad srednjimi koriti je pot varna, za brvjo pa je ponekod zahtevna in izpostavljena. Brez kar največje pazljivosti je na nekaj mestih lahko hitro tudi smrtno nevarna! Ni varovalnih jeklenic ali klinov. Le malokje lahko tako od blizu čutimo prvinsko moč vode, opazujemo njeno nezasitno preoblikovanje skal. Bela megla prši iz velikanskih zavitih kadi, od belih sten apnenca. Med srednjimi in spodnjimi koriti vidimo star in zlizan, a suh žleb slapu, pod katerim je neučakana Možnica izjedla tunel in ustvarila naravni most. Pod tem mostom 20-metrski slap bije v mogočno skalo, ki se mu je bila postavila na pot. Skala je stanovitna in bo takšna morda ostala še tisoč let. In ves ta čas se bo
največji možniški slap od nje odbijal vstran, kakor da užaljen, nabit z neznansko energijo skoraj vodoravno udarja iz skrite močne turbine; mojbog, kako furjast, viharen, kako scela lep in svoj.
Splača se stopiti še pol ure više do nekdanje obmejne stražnice, ki je videti kot manjša trdnjava z dvema stolpičema, predvsem zaradi lepega razgleda po zatišni krnici in ostenjih Jerebice, kjer res domujejo številne plašne ptice.
Besedilo in foto Željko Kozinc