Boris Štupar 17.03.2012 19:29 1650 0

Vodotočnik - 17.03.12

Med Grintovci: Samotne poti nad Lučko Belo.

V tem koncu ni pretirane gneče, v bistvu nismo ne srečali in ne videli nikogar. Po cesti, ki je na mestih še ledena, bi bilo nevarneje hoditi, ker hodimo le po dveh nogah, v avtu smo pa bolj stabilni. Na robovih piha močan veter. Prinesel naj bi vlago s seboj. A sušec se kar drži svojega imena. Še dobro, da je vsaj v teh naših krajih vrglo nekaj snega več in pomanjkanja vode (zaenkrat) še ne čutimo.

Struga pot potjo je suha. Redke zaplate snega se nastavljajo na poti. V bregu nad Šibjem še te izginejo. Drobni potočki, ki tečejo po vrhu skal, nudijo prijteno osvežitev za najini spremljevalki. Rjavo podrast zamenja zeleno ruševje in na prevalu se pojavi sneg.

Stare stale so pokrite z belo odejo. Voda se sliši pod njo, ko prečimo strugo. Snežna skorja drži težo, dokler se ne udre. K sreči je to le nekajkrat. Ob prijetnem žuborjenju vode, ki se šumeč odteka po grapi, se vzpenjamo, dokler ne pridemo do prečne poti. Zavijemo desno in kaj kmalu pod seboj zagledamo zamrznjeno jezerce in idilično kočo. Zadaj za nami se postavlja snežena Ojstrica. Njen kopen južni greben se vleče na njen vrh. Planjava se razprostira v zaobljenih vrhovih. Snega v Debelem snegu je kar nekaj a potrebna bo še kakšna zaloga.

Nič se ne ustavljamo, ker zoprno piha. Stopimo počez in se čez rob, malo po skrotju in malo drseč po snegu, spustimo na pot pod Desko in nazaj tja od koder smo prišli.

Boris Štupar