Janez Pikon: Gomile v Ukancu tiho opomnijo na mlada življenja, s front prinesena in v prezgodnje grobove položena. 
Bohinj je bil med prvo svetovno vojno (leto 1915 - 1917) pomembna baza v zaledju Avstro-Ogrske vojske. Bohinjska železnica je bila najvažnejša pot za oskrbovanje severnega dela 5. armade na Tolminskem mostišču, to je na delu bojišča med Mrzlim vrhom nad Tolminom in Lomom na Banjšicah. Od železniške postaje na Bohinjski Bistrici do Ukanca je bila speljana sprva vlečna in kasneje električna ozkotirna železnica za prevoz vojaškega materiala v visokogorje Krnskega dela fronte. Po italijanski vojni napovedi Avstro-Ogrski je Bohinj postal neposredno zaledje bojišča v krnskem pogorju. Preko Krna je tekla glavna oskrbovalna pot Avstro-Ogrske 15. gorske brigade, ki je branila položaje vzhodno od Krna.
Vpogled popisa grobov s posnetki in skico vojaškega pokopališča v Ukancu
Popis • 1-38 • 39-76 • 77-114 • 115-152 • 153-190 • 191-228 • 229-266 • 267-289 •
Posnetek • Skica vojaškega pokopališča v Ukancu •
Opis • Opis s kapelice • Opis s kapelice • Kapelica •
Ukanc s končno postajo vojaško ozkotirne železnice in spodnjo postajo vojaške žičnice na Komno, kot tudi več skladišč z vojnim materialom je dokaj sodeloval s krnskim bojiščem. Pri delih so zaposlili številne ujetnike, največ ruskih vojakov. Vojaštvo so iz Bohinja odstranili v novembru 1917 po italijanskem umiku do reke Piave. Pokopališče v Ukancu je služilo v obdobju med junijem v letu 1915 in novembru 1917, največ za pokopavanje Avstro-Ogrskih vojakov, ti so padli večinoma v hudih bojih, ki so potekali poleti in jeseni v letu 1915 predvsem v krnskem pogorju.
Večina padlih Avstro-Ogrskih vojakov je iz pešpolkov ogrskega dela države. Pešpolki (infanterieregiment IR) so imeli naslednja naborna okrožja in pretežno nacionalne sestave:
IR 66 - Užgorod (Ukrajina), Madžari, Slovaki, Ukrajinci
IR 33 - Arad (Romunija), Madžari, Romuni, Srbi
IR 80 - lvov (Ukrajina), Ukrajinci, Poljaki
IR 30 - lvov (Ukrajina), Poljaki, Ukrajinci
IR 91 - Praga (Češka), Čehi
IR 61 - Temišvar (Romunija), Madžari, Romuni
IR 10 - Przemysl (Poljska), Poljaki
Sodeč po priimkih in nabornih centrih je pokopanih največ Madžarov, Poljakov in Ukrajincev. Med pokopanimi so še civilisti in vojaki drugih narodov monarhije: Slovaki, Čehi, Nemci, Romuni, Srbi in Slovenci. Med zadnjimi imeni je na pokopališču pokopanih tudi 17 ruskih, 2 romunska in 1 (en) italijanski ujetnik. Vojni ujetniki so v Bohinju ob slabi prehrani gradili vojaške ceste, cestno železniško progo, sekali les, nosili vojaški material in podobno.
Napis na spomeniku pri vhodu: 1915 - 1916 - junakom Krna, braniteljem Bohinja (den helden vom krn verteidiger der Wochein)
Spomenik s križem na sredini z napisom: Tujci prej - zdaj bratje ste postali, ko so tu grobove vam skopali ... žarko sevaj solnce vam planinsko, pokoj dihaj jezero bohinjsko!
Kapelica na sredini z verzom: Potomci! ostanite si edini, da zaman našo nismo kri prelili.
Obnovitev vojaškega pokopališča Ukanc je omogočila vlada republike Slovenije v sodelovanju z občino Radovljica, zavodom za naravno in kulturno dediščino Kranj, gradbenim podjetjem Bohinj, avstrijskim črnim križem - skrbstvom za vojaške grobove in krajevno skupnostjo Bohinjska Bistrica. Pokopališče je bilo obnovljeno v oktobru 1993.
Vojaško pokopališče 1. svetovne vojne v Ukancu (leto 1915 - 1917). Označenih je 282, z imeni 221 grobov, neznanih vojakov in vojnih ujetnikov je 64, kar 14 grobov je izgubljenih ali pa sta v njih pokopana po dva vojaka. Zadnja znana številka pokopanega vojaka je 296 in grob neznanega ruskega vojnega ujetnika.
Posnetek s popisom grobov na vojaškem pokopališču Rebro nad Bohinjsko Bistrico in pokopališče v Ukancu iz 1. svetovne vojne, sem izdelal 17. oktobra 1999, ter podatke predstavil s tiskano zbirko v 166 izvodih, ki so hitro pošle, gradivo je dosegljivo tudi na tem naslovu (G-L) v medsebojni povezavi.
Janez Pikon