Večer v soboto - Zvezdana Bercko: Pred 40 leti na Everestu. Stala sta na vrhu Mount Everesta. 13. maja 1979 sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj ...

 … kot prva Slovenca stala na vrhu Everesta in s tem kronala dolgotrajne napore celotne ekipe.

''Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi." Stavek, ki je postal legendaren. Bilo je 13. maja 1979 ob 13.51, ko sta Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj kot prva Slovenca, takrat tudi prva Jugoslovana, stopila na vrh Mount Everesta, najvišje gore sveta. V bazni tabor in kasneje v domovino ter vsemu svetu sta zgodovinski uspeh sporočila s kaj nenavadnimi besedami. "Zanimivo, ampak res nisva vedela, kaj naj. Mogoče sva bila malo presenečena, ker sva prišla na vrh. Presenečena v tem smislu, ker si nismo nikoli upali načrtovati, kaj bomo na vrhu delali. Vse ostalo je bilo načrtovano, nihče pa si ni upal razmišljati, kaj narediti, ko bo prišel na vrh. Saj smo brali knjige: zastavice pa slikanje in te reči, to smo že vedeli, da je treba narediti. Bila sva neskončno vesela, da sva na vrhu, zaradi najvišje točke, da ne bo treba več gor, da sva kronala napor celotne ekipe, obenem pa zbegana, kako naprej, kje dol," je pripovedoval Andrej Štremfelj, ko je na prireditvi v okviru Tedna gorniškega filma v Ljubljani zbral še žive člane takratne odprave. Spomini so oživeli ...

Z odpravo je dihala vsa Jugoslavija
Leta 1979 so bili čisto drugi časi, tudi kar zadeva alpinizem in himalajizem. Takratne odprave so bile za današnje pojme gigantske, v jugoslovanski na Everest je bilo 25 članov in še pet spremljevalcev iz domovine, pomagalo jim je 28 šerp, za prenos opreme do baze so imeli kar 750 nosačev, goro so prav po vojaško dobesedno oblegali, po grebenih in stenah do takrat še nepreplezanega zahodnega grebena so napeljali enajst kilometrov vrvi, na sedlo Lo La so napeljali celo žičnico za prevoz opreme, z mrazom, vetrom in viharji so se, v volnenih puloverjih in obuti v doma pletene nogavice, borili celih 45 dni. Skoraj nepredstavljivo za današnje čase pa je, kakšno zanimanje je vladalo za odpravo, z njo je dihala vsa Jugoslavija, to je bila na tem prostoru zagotovo najbolj popularna alpinistična odprava vseh časov.

Vsi so vedeli, da so naši alpinisti v Himalaji, še branjevke na tržnici so spraševale, kako napredujejo, in šolarji so vsak dan spremljali radijska poročila. Takrat seveda ni bilo spleta in mobilnih telefonov, novice iz Nepala so prihajale preko radioamaterjev, njihova poročila pa je vsakodnevno povzemal nacionalni radio. In še ena bistvena razlika v primerjavi z danes: na Everest se niso vile kolone bolj ali manj amaterskih plezalcev, ki jih skoraj zvlečejo na vrh, rezerviran je bil le za najboljše alpiniste. Od 29. maja 1953, ko sta se nanj kot prva povzpela Edmund Hillary in Tensing Norgaj, pa do 12. maja 1979 je na njegovem vrhu stalo le 77 ljudi. Štremfelj in Zaplotnik sta bila 78. in 79.

Slovenski alpinisti konec 70. let v Himalaji niso bili več začetniki. Leta 1975 jim je uspel velik preboj, vzpon na prvi osemtisočak, 8475 metrov visoki Makalu, in to po prvenstveni smeri v južni steni. Dve leti kasneje so preplezali drugega, 8061 metrov visoki Hidden Peak v Pakistanu. A Everest, visok 8848 metrov, je bil še korak naprej. Sploh ideja, da na streho sveta ne bi plezali po kateri od že znanih smeri, ampak da bi potegnili svojo po zahodnem grebenu, ki je veljal za enega največjih problemov Everesta, je bila vizionarska. Še zlasti, če upoštevamo, da so za dovoljenje za vzpon na Everest zaprosili že leta 1974, še pred Makalujem.

Bili smo moštvo, bili smo ekipa. Brez te zagnanosti nam ne bi uspelo
Glavni okvir odprave je bil določen leta 1977, spomladi 1978 je v Nepal odšla petčlanska izvidniška ekipa. To je bil obsežen logističen in organizacijski projekt, za njegov uspeh sta imela veliko zaslug takratni predsednik Planinske zveze Slovenije Miha Potočnik in načelnik odprav Aleš Kunaver, ne nazadnje pa tudi jugoslovanski politični vrh, ki je bil odpravi odkrito naklonjen. Ampak o govoricah, da so dobili iz Beograda jasen namig, naj vrh osvojijo 25. maja, na dan, ko smo praznovali Titov rojstni dan, pa vodja odprave Tone Škarja pravi, da ne držijo. "Res pa je, da je bil pritisk gromozanski, vsa Jugoslavija je od nas pričakovala, da ga osvojimo."

Prvič videli goretex
Tone Škarja je imel v svojih rokah vse niti odprave. "Tako nisem delal nikoli prej in nikoli kasneje. Ko me je takrat žena peljala na Brnik, sem čutil, da puščam vse svoje dotedanje življenja za sabo, pred seboj sem imel samo goro in nič drugega. Vedel sem, da bom šele, ko bo preplezana, pogledal, ali tisto drugo življenje sploh še obstaja in ali se lahko nadaljuje," se je vodja številnih slovenskih himalajskih odprav spominjal v pogovoru za Večer.

Na pot so alpinisti šli že februarja 1979. Ko so uredili birokratske formalnosti v Katmanduju, jih je čakalo še 21 dni hoje do baznega tabora. Takrat še ni bilo visokogorskega letališča v Lukli, hojo so začeli praktično v predmestju Katmanduja. Sedemsto petdeset nosačev je v bazo, ki so jo postavili na višini 5350 metrov, znosilo 22 ton opreme. Na gori je alpinistom pomagalo 20 višinskih nosačev oziroma šerp, za udobje so skrbeli trije kuharji in njihovi pomočniki, za logistiko sta bila, poleg radioamaterja v odpravi, odgovorna dva poštarja oziroma kurirja, ki sta sporočila odprave nosila do prvih naselij. V dolgih tednih čakanja na vzpon, ki ga je zamaknilo tudi slabo vreme, sneg in močan veter, so bila edina vez z domom pisma in kartice.

Nepredstavljivo drugačna kot danes je bila tudi gorniška oprema. Andrej Štremfelj se spominja, da je nosil flanelasto srajco, pumparice, volnen pulover, dolge volnene nogavice, ki mu jih je spletla teta, in prav tako domače volnene rokavice. So pa takrat fantje prvič videli tudi nepremočljiv material goretex. Kot prvi v Jugoslaviji so ga dobili. Iz uvoženega materiala so jim v tovarni Induplati sešili vetrovke in vetrne hlače, tudi šotore, specialne visokogorske čevlje pa so jim naredili v Alpini.

"Tone, na vrhu sva ..."
Po mesecu in pol bitke z viharji, ki so jim marsikateri dan onemogočili kakršenkoli korak, in temperaturami, ki so se spustile do minus 40, sta Viki Grošelj in Marjan Manfreda postavila zadnji višinski tabor na višini 8120 metrov in imela prva možnost iti proti vrhu. A na višini 8300 metrov, kjer jima je uspelo preplezati ključno mesto, sta oba dobila hude ozebline in sta se morala vrniti. Naslednja sta poskušala Dušan Podbevšek in Roman Robas, ki pa sta se znašla v slepi ulici v orientacijsko zahtevnem vršnem grebenu.

V naslednji navezi so bili Nejc Zaplotnik, Andrej Štremfelj in njegov starejši brat Marko, ki pa se je moral zaradi težav s kisikovo masko kmalu obrniti. "Pomahala sva si, to je bilo to, slovo ni bilo nič sentimentalno, v gorah ni prostora za sentimentalnost, in to mi je sicer pri njih všeč," je o tem pomembnem trenutku vzpona dejal Štremfelj. Takrat je imel samo 22 let in ni pričakoval, da bo ob številnih bolj izkušenih alpinistih v odpravi sploh dobil možnost vzpona na vrh.

Za to, da sta prišla na vrh, je imel največ zaslug Nejc Zaplotnik, ki je bil ves čas prepričan o uspehu. "Držim se za rob grebena, medtem ko z derezami praskam spodaj po skali. Veter grozi, da naju bo odpihnil ... Nejc me počaka mi mi pokaže, naj grem naprej. Ozrem se po grebenu in v megli dobro razločim kopo snega, na kateri stoji kitajski tripod. Vrh! Nočem naprej, vendar Nejc vztraja; stari računi iz Gašerbruma. V prsih čutim toploto, ki počasi preplavlja celo telo. Ne zavedam se, da delam zadnje korake proti vrhu najvišje gore sveta. Vse, kar vem, je, da bo zdaj zdaj konec naporov, da ne bo treba niti koraka več navzgor. Neskončno sem srečen. Na vrhu nama solze zalijejo oči," je Štremfelj zapisal v spominih, ki jih je objavil šele pred 30. obletnico vzpona pred desetimi leti. Potem sta v roke vzela radijsko postajo. "Tone, na vrhu sva ..."

Everest nas je vse spremenil
Dva dni pozneje so se na Everest povzpeli še Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić (kot prvi Hrvat) in šerpa Ang Phu. "Bili smo moštvo, bili smo ekipa. Brez te zagnanosti nam ne bi uspelo. Osebno sem bil na vrhu presrečen, evforičen," se je mejnika spominjal Božić in dodal, da se je, potem ko je posnel zgodovinske podobe z vrha, zavedel, da so posnetki pomembni ne le za ekipo, temveč tudi za javnost. A sredi največjega uspeha je odpravo zadela huda tragedija: šerpa Ang Phu, ki se je kot prvi v zgodovini na Everest povzpel po dveh smereh, je, potem ko so trije člani naveze preživeli noč na prostem krepko nad 8000 metri, pri sestopu zdrsnil in se smrtno ponesrečil.

V zadnji navezi, ki naj bi še poskušala priti na vrh, so bili Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec, a so brez pomislekov namesto na vrh šli na pomoč plezalcem, ki so se znašli v težavah, kajti v alpinizmu največ šteje tovariška pomoč, sta poudarila Matijevec in Kotnik ter potrdila, da je na gori vladal izjemen tovariški duh.

To so bili, kot so na snidenju ponavljali vsi po vrsti, pač neki drugi časi. Po eni strani se je napredovalo po "vojaško", v sistemu vnaprej določenih navez, ki so se menjavale pri nadelavi poti na vrh, po drugi strani pa je v odpravi vladal ekipni duh, vsi so si prizadevali za skupni cilj. " Zagotovo nas je ta odprava vse spremenila. Vsak od nas ima svojo zgodbo z Everestom, vsem pa je enotno, da nas je združil v moštvo, v katerem smo bili pripravljeni dati vsi vse za to, da bi prišli na vrh," je o zgodovinskem uspehu dejal Andrej Štremfelj.

Zvezdana Bercko
Fotografiji: (1) Everest z vrisano slovensko
(jugoslovansko) smerjo na vrh. (Viki Grošelj)
(2) Andrej Štremfelj na vrhu Everesta
13. maja 1979. (Foto: osebni arhiv)

Člani odprave Everest 1979: Tone Škarja (vodja), Stane Belak (namestnik vodje), Tomaž Jamnik, Bojan Pollak, Roman Robas, Evgen Vavken (glavni zdravnik), Zvone Andrejčič, Borut Bergant, Stipe Božić, Muhamed Gafić, Viki Grošelj, Stane Klemenc, Franček Knez, Ivan Kotnik, Marjan Manfreda, Štefan Marenče, Vanja Matijevec, Vlado Mesarić, Dušan Podbevšek, Muhamed Šišić, Andrej Štremfelj, Marko Štremfelj, Igor Tekavčič (zdravnik), Jernej Zaplotnik, Jože Zupan.
Spremljevalci: radijska poročevalca Matjaž Culiberg in Slavko Šetina, novinarja Rade Kovačević in Marjan Raztresen, televizijski snemalec Slavo Vajt in slikar Franc Novinc.

Na 8848 metrov visoki Everest se je do danes povzpelo 18 Slovencev (Andrej Štremfelj dvakrat). Na vrh so plezali po treh smereh, ena je bila prvenstvena. Slovenija ima tudi ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika, prvi zakonski par na vrhu in prvi smučarski spust z vrha.

Zgodovina je pokazala

Piše: Viki Grošelj, udeleženec odprave Everest ‘79
Everest je pač najvišja gora sveta. V svetovnem himalajizmu ima poseben status in zato so primerjave ter ocene našega dosežka izpred 40 let zelo kompleksne ter nekoliko drugačne od drugih vrhunskih slovenskih dosežkov v Himalaji.

Pomembno je bilo, da smo že iz baznega tabora začeli plezati prvenstveno smer. Poleg klasične smeri Hillaryja in Tensinga je naša edina z nepalske strani, ki se začne takoj iz baze. Ostale prvenstvene smeri z nepalske strani se odcepijo od smeri prvopristopnikov šele nad Ledenim slapom na višini 6200 metrov v Zahodni globeli.
Težavnost plezanja v zadnjem delu naše prvenstvene smeri, nad 8000 metri, se je stopnjevala in celo presegla naša pričakovanja, a k sreči ne tudi naših moči. Oba uspešna vzpona 13. in 15. maja sta našim naporom dala smisel in veliko zadoščenje. Čutili smo, da smo dosegli nekaj velikega, težko pa je bilo nam samim to takrat tudi realno ovrednotiti.
Po vrnitvi smo bili izbrani za najboljšo športno ekipo Jugoslavije za leto 1979, bili smo odlikovani z zlato zvezdo zaslug za narod in dobili še kopico drugih priznanj. Po 8475 metrov visokem Makaluju leta 1975 in 8061 metrov visokem Hidden Peaku leta 1977 smo se z Everestom dve leti kasneje trdno in dokončno zasidrali v svetovni himalajski vrh. Zelo pomembno je bilo tudi to, da nas je večina udeležencev pridobljeno znanje in samozavest s te odprave uspešno unovčila na naslednjih himalajskih odpravah. Kar je neprecenljiva dodatna vrednost odprave Everest 1979.
Do danes je okoli dvajset tujih odprav skušalo ponoviti našo smer. Le dvema, Bolgarom leta 1984 in Poljakom leta 1989, je ob hudih žrtvah uspelo. Bolgar Prodanov je umrl na vrhu, Poljaki Chrobak, Dasai, Otreba, Gardzielevski in Heinrich pa v reševalni akciji med sestopom z gore.
Kaj nam je takrat uspelo, realno kaže šele zgodovina svetovnega himalajizma. Zaradi dolžine, zahtevnosti in kompleksnosti težav danes, štirideset let kasneje, naš vzpon po zahodnem grebenu Everesta le še pridobiva vrednost. Po enotnem mnenju svetovnih alpinističnih avtoritet z Reinholdom Messnerjem na čelu, naša - jugoslovanska smer ostaja najzahtevnejša od šestnajstih prvenstvenih smeri, ki so do sedaj preplezane, na najvišjo goro sveta.
Za nas, slovenske alpiniste je bil to brez dvoma vrhunec obdobja klasičnih himalajskih odprav in obenem najboljša možna podlaga za kasnejšo usmeritev v alpski način plezanja na visoke vrhove Himalaje, ki se je v tistem obdobju šele začel rojevati. Brez Everesta leta 1979 tudi kasnejših vrhunskih dosežkov naših himalajcev v takšnem obsegu ne bi bilo.