Nedeljski dnevnik, 17.07.05 – Viki Grošelj: Dvanajst točk za naše
Dvanajst točk za naše
Ko si sam sredi višavja in ti ni treba skrbeti za sopotnike, se glava očisti
Po končanih govorih in obdarovanjih - še dobro, da imamo kočijo - sprevod zavije v ozke ulice Thaniela, turističnega dela mesta. Šole prekinejo pouk, z vseh oken in balkonov mahajo nasmejani obrazi. Šolarji imajo v rokah zastavice. S Krištofom takoj dobiva asociacije na najino mladost, ko smo kot šolarji ob cesti mahali političnim voditeljem. Ed in Veikka, ki prihajata iz od nekdaj bolj demokratičnih držav, nimata pojma, o čem govoriva. Gneča v že tako ozkih ulicah vse pogosteje zaustavlja kočije. Na enem od postankov se iz stranske ulice do nas prebije mlada Angležinja, ki jo je privabil hrup.
»Kaj se dogaja?«
»Nimam pojma, pridi z nami,« ji odvrne Krištof, konji pa že potegnejo naprej v hrupne kaotične ulice, polne nasmejanih obrazov. Godba niti za hip ne neha in trušč se še stopnjuje. Nad nas pa se sklanjajo reklame za kokakolo in Heineken, obrazi hindujskih bogov s svetišč, reklame za fax in internet, izveski trgovin s spominki, vse vidne in povsod prisotne Budove oči, vmes sem in tja zaznam začudene poglede beračev, potepuški psi se nejevoljno umikajo s svojih prostorov na sončni ulici, dokler se vse le ne izteče v širok trg pred novo kraljevo palačo.
Čisti surrealizem, bi rekel moj prijatelj Rara.
Narodni park brez vojske
Popoldanski program je resnejši. Na okrogli mizi v veliki dvorani hotela Hyatt razpravljamo o težavah nepalskega turizma in zaščiti njihovega izjemnega gorskega sveta. Z zanimanjem poslušam predstavnika ameriške fundacije za narodne parke. Predstavi načrt narodnega parka Makalu, ki naj bi obsegal ogromna območja pod mogočno goro. Novost parka naj bi bila v tem, da bi ga upravljali prebivalci sami in ne tako kot druge, ki jih upravlja vojska ali policija. Na tečajih naj bi izobrazili več tisoč družin in vse skupaj naj bi zaživelo v nekaj letih. Imenitna ideja, bojim pa se, da je glavni vzrok zanjo ta, da maoisti po nekaterih podatkih nadzorujejo že dve tretjini nepalskega ozemlja; da je načrtovano območje že pod njihovim nadzorom in si vojska in policija sploh ne upata tja.
Po simpoziju gremo v dvorano, kjer Francozi pokažejo film o svojih velikih himalajskih uspehih. Impresivno! Anapurna 1950, Makalu 1955, Jannu 1961, zahodni raz Makaluja 1971. Po koncu filma Paragot odgovarja na vprašanja novinarjev. Kot pravi Francoz govori samo francosko, s seboj pa ima prevajalca, ki vprašanja in potem odgovore prevaja iz francoščine v nepalski jezik in nazaj. Neverjetno veliko sem razumel...
V neformalnem srečanju, ki sledi, vodilnim plezalcem in funkcionarjem zbranih držav najprej predstavim, potem pa podarim edicijo Slovenci v Himalaji, ki jo je založila Planinska zveza Slovenije. V njej so, na srečo ne v francoščini in nepalščini, ampak v slovenščini in angleščini, zapisani podatki o vseh pomembnejših slovenskih odpravah v Himalajo. Predstavitev požanje iskreno občudovanje in spoštovanje naših dosežkov. Če bi se izrazil po evrovizijsko: »Slovenia 12 points!«
Na sklepni slovesnosti tik pred slavnostno večerjo nam podelijo častne listine. Na lanski in predlanski slovesnosti ob 50-letnicah prvih vzponov na Everest in Čo Oju nam jih je podelil ministrski predsednik, tokrat pa, ker je kralj pred kratkim razpustil parlament, »razpuščeni« minister za kulturo, turizem in civilno letalstvo Bajrachaya. Kaj je z ministrskim predsednikom, pa mi ne uspe izvedeti.
Naslednje jutro sem ob pol šestih že na letališču. Osem dni do slovesnosti ob 50-letnici prvega vzpona na Kangčendzengo bom skušal kar najbolje izkoristiti. Uro kasneje pristanem na visokogorskem letališču Lukla v osrčju Himalaje, kjer poteka pogovor iz uvoda v ta članek. Še enkrat več se izkaže, da znanje jezika sploh ni pomembno, če se dva človeka res želita sporazumeti. Imam malo prtljage, a če jo razdelim na dva, bova lahko še hitrejša. V sedmih urah sva še istega dne v naselju Namče Bazar 3500 metrov visoko, naslednji dan pa v šestih urah v naselju Pangboče 4000 metrov visoko. Prav nad naseljem se dviga moj prvi cilj raziskovanja: Ama Dablam, 6825 metrov visoka, ena najlepših in zelo zahtevnih gora na svetu. Jeseni bom sem pripeljal slovensko odpravo, s katero bomo počastili 30-letnico prvega slovenskega vzpona na osemtisočak - Makalu. V njej bo sodelovalo nekaj veteranov z odprave izpred 30 let. Za nacionalno televizijo bomo posneli 50-minutni dokumentarec o plezanju na Ama Dablam in ga obogatili s pričevanji in posnetki izpred 30 let. Zahteven projekt, ki pa sem se ga lotil z velikim veseljem in predanostjo.
V enem dnevu mi na gori uspe priti do višine 5800 metrov. Vidim in spoznam vse, kar sem hotel izvedeti, in se po trinajstih urah vzpona in spusta vrnem v vas. Hudo sem zmahan, a zelo zadovoljen. Naslednji dan raziščem in prefotografiram doline desno od Ama Dablama. Med raziskovanjem se nenadoma zavem, da je to moj 23. obisk Nepala, a tokrat prvič po Himalaji potujem sam, prej sem bil vedno z odpravo ali udeleženci trekinga. Zavem se, kakšen privilegij je to. Naenkrat se mi v glavi začne čistiti zmeda in predvsem površnost, ki mi jo vsili množica podatkov, serviranih dan za dnem, obveznosti, za katere mislim, da jih moram opraviti, in dogodkov, za katere domnevam, da jih ne smem zamuditi. V dnevih samotne hoje in plezanja je naenkrat dovolj časa za premišljevanje in razvijanje kake misli ali ideje do konca. Težave, nad katerimi sem doma obupaval, se izkažejo za enostavno rešljive, samo čas moraš imeti, da jih domisliš. Himalaja mi je v teh dneh podarila še dodaten blagoslov.
Vzporedno z Mlečno reko
V štirih dneh sem pod Ama Dablamom in na njegovih pobočjih dobil vse odgovore na vprašanja, ki so me zanimala v zvezi z jesenskim poskusom. Petega dne pa se z Mingmo zgodaj odpraviva v oblačno jutro: najprej po dolini navzdol do vasi Portse, tam pa spet zavijeva proti goram. Lepo speljana in vzdrževana pot naju vodi visoko nad Mlečno reko - Duth Kosi. Slovita himalajska reka, ki ima na svojih 84 kilometrih dolžine kar 4500 višinskih metrov padca, zaradi nenehnih slapov in brzic res spominja na mleko. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja so jo preveslali najboljši veslači tistega časa na divjih vodah. Sloviti Leo Dickinson je posnel dokumentarec o izjemnem podvigu in z njim nekaj let pobiral prva mesta na festivalih športnih in alpinističnih filmov. Od 30 čolnov so jim na koncu, ko so zaveslali v umirjeno reko tropskega Teraja, celi ostali le še trije.
Sedem ur hoje čez samotne planine, kjer ne srečava žive duše, naju privede do jezera Gokyo na višini 4800 metrov. Za prenočevanje izbereva enega od številnih lodžev, postavljenih v blago pobočje nad turkiznim jezerom. Na njegovi gladini odsevajo strme stene več kot 6000 metrov visoke Parilapče, ki sem jo s prijatelji preplezal pred dvema letoma, na desni pa stoji Čo Oju. Moja gora. Kar dvakrat mi je uspelo stopiti na ta 8201 metrov visoki, šesti najvišji vrh sveta. Jutri bom šel v bazo pod njegovo južno steno, kjer še nikoli nisem bil. Kratek večerni sprehod na greben nad naseljem, potem pa nazaj v udobno jedilnico. Poležavam ob topli peči, gledam svojo goro in se počutim izvrstno.
Zjutraj se ne odpravim naprej prav zgodaj. Dan je prelesten, pot po morenski dolinici pa skoraj vodoravno vodi proti severu. Hodim počasi, fotografiram, uživam. Po uri in pol se mi odpre neverjeten pogled na Everest. Zamaknjen opazujem trikotno piramido najvišje gore sveta, ne vedoč, da bo ta dan, sobota je in 21. maj, na njej prišlo najprej do velikega zmagoslavja, potem pa še do tragedije. Velenjska plezalca Viki Mlinar in Marko Lihteneker, člana mednarodne odprave, ki s severa skuša osvojiti mogočno goro, ravno sedaj plezata proti naj višji točki. Osvojila jo bosta oba, a vrnil se bo le eden...
Štiri ure počasne hoje me pripelje v bazo pod Čo Ojem. Od tu trikilometrski zid južne stene zraste do neba. Prepaden strmim v ta kaos visečih ledenikov, grozečih serakov in prepadnih vesin. Dolgo gledam, a ne najdem varnega prehoda čez njo. Vsa čast Štajercem, ki so leta 1984 pod vodstvom Matjaža Pečovnika in na čelu s Frančkom Knezom poskušali priti na vrh tu čez! Skoraj bi jim uspelo, a so jih orkanski vetrovi 500 metrov pod najvišjo točko prisilili k umiku. Pozno popoldne sem nazaj. V večernem mraku se odpravim na sprehod okoli jezera. Kako lepo! Srečujem zadnje pastirje, ki ženejo črede jakov domov. Nekje na polovici poti se stemni, »a luna da svečavo«. Kakšno pozitivno energijo seva pokrajina! Ni čudno, da domačini jezera z okolico po božje častijo. Nove in nove težave mi uspe rešiti, nove in nove ideje se mi porajajo. Čaroben iztek lepega dneva.