Ciril Velkovrh: ...V pričujoči knjigi Will McLewin opisuje svojo pustolovščino. ...
McLewin Will, Pogled z Monte Visa. Vzponi na vse štiritisočake Alp. 1. izdaja. Prevedel Mire Steinbuch. Radovljica, Didakta, 2010. 256 str., fotogr.
Živeti v visokogorju? Ne! To je dano samo pravljičnemu bitju jeti. Obiskovati visokogorje in se srečno vrniti v dolino pa je nekaj najlepšega na svetu. Tudi to ni dano vsakomur. Med najsrečnejšimi, ki doživljajo enkratne poglede z najvišjih vrhov, so alpinisti, če se srečno vrnejo domov. Veliko, veliko preveč jih je ostalo za vedno v gorah. Lepa doživetja so dočakali tudi udeleženci trekingov, katerih poti ne vodijo na vrhove, ampak se zadovoljujejo s pogledi na njih z varnih razdalj in primernih nadmorskih višin.
Le redki so, kar nekaj jih je tudi med slovenskimi alpinisti, ki so doživeli »stik z nebom«, ko so se povzpeli na kak osemtisočak v Himalaji. Nič manj zahtevne pa niso poti na štiritisočake v evropskih Alpah. Prvi, ki se je povzpel na vse štiritisočake v Alpah, je bil Will McLewin, angleški alpinist, ljubitelj in gojitelj teloha - tudi slovenskega, koncertni igralec na rog, s katerim je nastopil tudi v Sloveniji, »v prostem času« pa je, ne boste verjeli, predaval matematiko na manchesterski univerzi. Kako neverjetno, a vseeno nam taka nasprotja samo popestrijo življenje.
V pričujoči knjigi opisuje to svojo pustolovščino. Celotne Alpe je razdelil na dvanajst območij. Pred opisom svojih vzponov na štiritisočake, od katerih je mnoge opravil sam, oceni kvalitete posameznega območja. V pripovedi v središče postavlja značaj vzpona in dnevne dogodke. Malokdaj mu gre samo za preprost opis ture korak za korakom. Med posameznimi področji so poglavja, v katerih razmišlja o splošnih gorniških temah. Tako beremo o bivakih, hrani, opremi, soliranju in varnosti, snežni tehniki in krčenju Alp ter o alpskem cvetju. Rezultat tega je ta enkratna knjiga, ki združuje praktične in filozofske poglede. Vsak gornik ali obiskovalce Alp si bo lahko pomagal z njegovimi izkušnjami in spoznanji, zlasti ker so smeri, kij ih opisuje, dosegljivi večini gornikov.
Naj navedemo vseh 12 skupin z najbolj znano ali najvišjo goro: 1. Zunanji osamelci (Gran Paradiso, 4061 m), 2. Zunanji Oberland (Jungfrau, 4158 m), 3. Notranji Oberland (Finsteraarhorn, 4274 m), 4. Vzhodni Walis (Alphubel, 4206 m), 5. Mischabel (Dom, 4545 m), 6. Monte Rosa (Dufourspitze, 4634 m), 7. Južni Walis (Liskamm, 4527 m, Matterhorn, 4477 m), 8. Zahodni Walis (Weisshorn, 4505 m), 9. Grand Combin (Grand Combin de Grafeneire, 4314 m), 10. Francoska Alpe (Grades Jorasess, 4208 m), 11. in 12. Mont Blanc s francoske in italijanske strani (Mont Blanc, 4807 m). Ta področja so predstavljena tudi na skupnem preglednem zemljevidu na začetku in koncu knjige, vsako posamezno pa na začetku poglavja.
Knjiga, ki jo je izdala založba Didakta, je zelo lepo oblikovana in opremljena. Krasijo jo številne fotografije avtorja in sodelavec. Na njih so čudoviti pogledi na alpske vrhove, z enkratnim zornim kotom, ki bi jih z veseljem postavil na razstavi ali objavil na koledarju. Večina med njimi je natisnjena ne v modri, pač pa v malo vijoličnem odtenku, kar je posledica časa posnetka, vremena, izbranega filma ali računalniške obdelave posnetka. Čeprav so dvostranske fotografije natisnjene na listu z vezavo, pa zelo moti pogled nanje, posebno če je vrh prav na sredini (str. 120).
Ciril Velkovrh