Delo.si, Panorama - Nevenka Žolnir: Močilnik, Retovje in Bistra so slikoviti kraji v okolici Vrhnike, kjer pride na dan reka sedmerih imen.
Poletna pripeka vabi v naročje gozdov in v bližino voda. Kaj če bi šli pogledat, kakšni so izviri Ljubljanice, ko je vode najmanj? Zaradi posušene struge so zdaj zlahka dostopni in tako dobimo redko priložnost, da od blizu spoznamo žrela, iz katerih v deževnem obdobju voda kar bruha.
Najprej gremo v bolj znani Močilnik, kjer se stekajo izviri Male Ljubljanice. Tja vodi magistralna cesta skozi središče Vrhnike ali pešpot skozi naselje Mirke. Če se pripeljete iz ljubljanske smeri, je treba skoraj na koncu kraja, nasproti pokopališča, zaviti levo mimo skalne d rče, kjer je izvir Malega Močilnika. Včasih nas je na teh skalah pričakal napis Tu je pričetek Krasa, danes nas pričaka veliko peščeno parkirišče in spomenikom zaslužnim vrhniškim krasoslovcem dr. Francetu Habetu, dr. Petru Habiču in Ivanu Michlerju. Pot nadaljujemo peš in kmalu se znajdemo pod skalami, izpod katerih ponavadi vre voda. Zdaj izviri komajda zmorejo za potoček in manjše jezerce vode.
Kljub temu je v senci mogočnih dreves prijetno hladno. Kar slutimo pod površjem spečo mogočno energijo vode, ki čaka, da pride na plan. V polmraku gredo misli svojo pot in zbudijo se legende. Najbolj znana je seveda tista o Argonavtih. »Potrjuje« jo jasen odtis Jazonove pesti v kamniti steni, kamor je besen udaril, ko je spoznal, da po vodi ne bo mogel nadaljevati poti. Njegova vojska je morala ladjo Argo, ki je do Vrhnike priplula iz Črnega morja, razstaviti in jo po suhem prenesti do Jadranskega morja. Med mističnimi skalami se zgodba sliši skorajda verjetno. Nedvomno pa drži, da sta bila včasih tukaj mlin in žaga, o čemer pričajo ostanki pregrade za jez.
Prav tako ni legenda, da je bil Močilnik še pred prvo svetovno vojno zelo spoštovano območje, saj je ob vstopu vanj pisalo, da je vožnja s kolesom tam prepovedana. »Danes pa se semkaj niti z avtobusom ni težko pripeljati,« ugotavlja naša vodnica Dragica Pelan. A motečih turistov resnici na ljubo ni prav veliko, tako da e narava precej neokrnjena. Ko je znano gostišče še obratovalo, je bilo tu precej bolj prometno. Sem so prihajali na izlete šolarji, potem ko so si ogledali Cankarjevo hišo v središču Vrhnike, in seveda domačini. A odkar je lastnik umrl, lokal ne obratuje in ga že nekaj let neuspešno prodajajo.
V oči pade obnovljena kapelica ob propadajočem objektu. »Obnovilo jo je turistično društvo, saj ima poseben pomen. Posvečena je sv. Antonu Puščavniku in nekoč so samska dekleta in fantje verjeli, da bodo zagotovo prišli do svoje izvoljenke ali izvoljenca, če bodo s pozvonili z zvončkom. Morali pa so biti sami,« pove Dragica. To menda nekateri še vedno počno, o uspehu pa ni podatkov.
Ko se po kratkem obhodu globeli vračamo na izhodiščno točko, prečkamo most. Je to tisti, pod katerim je potekala znamenita Cankarjeva enajsta šola? Ni, čeprav tako mislijo mnogi. Pa se odpravimo nazaj proti središču Vrhnike, kjer zavijemo proti Verdu. Pred mostom, takoj za ovinkom, se ustavimo, da spoznamo pravo prizorišče enajste šole. Po tlakovani, deloma zaraščeni potki se spustimo do njegovega mogočnega betonskega podnožja. Most je bil včasih litoželezen in edinstven na Kranjskem. V Cankarjevih časih je bilo tu živahno, saj so na produ ženske prale, otroci pa so se igrali in nabirali drugačne vrste znanje kot v šoli, pojasni sogovornica. Iz stare razglednice je razvidno, da je do tja takrat vodila pravcata cesta.
Pot proti našemu drugemu cilju, skupini izvirov v Retovjah, ki tvorijo Veliko Ljubljanico, vodi čez most proti Borovnici in se v križišču odcepi proti Verdu. Na koncu naselja najdemo prostorček za avto in se peš napotimo proti dolini, ki se zajeda pod vznožje Ljubljanskega vrha in Raskovca. Najprej naletimo na globok izvir Pod orehom. Nedaleč stran preseneti travnata površina, obdana s tribunami. To je Matjaževka, nekdanje letno gledališče in telovadišče. Danes je zgolj prostor za rekreacijo krajanov. Od drugod pa hodijo trenirat na 20-metrsko previsno steno plezalci prostega sloga. To je ena redkih možnosti za zahtevnješe plezanje v tem območju, zato semkaj radi prihajajo, razložijo. Pomanjkanje dežja jih ne moti, saj za svoje podvige potrebujejo suhe skale. Le včasih jih preseneti kakšen jamar, ki nenadoma prileze iz jame. Plezajo namreč ravno nad odprtino enega večjih izvirov, Pod skalco.
Po suhi strugi gremo peš čez jez, ki je prav tako ostanek nekdanje žage, in tako zlahka pridemo do sicer zelo mogočnih izvirov Malega in Velikega okenca (ko bruhata, je do njiju treba po precej strmi poti čez hrib). Prizor je čaroben. Sončni žarki, ki pronicajo skozi liste, rišejo na stene slikovite vzorce. Pod nogami gladki, z mahom poraščeni kamni pripovedujejo svojo zgodbo. Ko sta izvira dejavna, v kotanji pod njima zastaja voda. Ker je topla in kalna, domačini območju pravijo Kofe. Tu se je vaška mladina rada kopala. Potapljači so se spustili v žrelo in izmerili čez dvesto metrov dolgo in približno 45 metrov široko jamo. Brezno Velikega okenca pa je dolgo več kot tristo metrov in široko 20 metrov, so ugotovili jamarji, ko so iskali morebitno novo Postojnsko jamo.
Znano je, da večina vode za Ljubljanico priteče s kraških polj. Del reke se napaja tudi z območja Polhograjskih dolomitov, se je pokazalo, ko so spremljali tok obarvane vode. V Bistri, kamor nadaljujemo naprej po cesti proti Borovnici, je bil precejšen del vode neobarvane, pripoveduje Dragica Pelan. Trije povirni kraki, ki se združujejo v strugo Bistre, so razporejeni tako, da so nudili naravno zaščito pred vsiljivci, zato so si kartuzijanski menihi kraj izbrali za svoje bivališče. Leta 1782 je bila kartuzija razpuščena, 1826 pa je objekt prišel v roke tovarnarju Francu Galletu, ki ga je uredil kot graščino z eksotičnim vrtom.
Danes je tu naš največji muzej – Tehniški muzej Slovenije. Še en razlog, da obiščemo ta zanimivi kraj. Toda pozor – če pridemo v času, ko je muzej odprt, vrta in jezerca z racami ne moremo opazovati brez simbolične vstopnine (en evro), razen če nismo Vrhničani ali Borovničani. Gostje so se menda brez nadzora sprehajali po kompleksu, zato jih usmerjajo skozi vhod v muzej. Lahko pa do njegovega zaprtja počakate v nekaj kilometrov oddaljenem Peklu, ki je še ena zanimiva izletniška točka tega območja, a z izviri Ljubljanice ni povezan. Ima pa zato še delujočo gostilno.
Nevenka Žolnir