Polet.si - Aleš Kovačič: Gorski svet je za Slovence pravzaprav naravni habitat in zakladnica slovenstva, zato se nam zdi, da nam je gorniško znanje položeno skoraj v zibelko.
Vendar je na drugi strani statistika nesreč dovolj zgovorna, da nekaj napotkov o varnem gibanju v gorskem svetu ne bo odveč.
Težko pričakovana in vselej množično obiskana poletna sezona v gorah se začenja, hkrati pa se zima zlasti v visokogorju še ni poslovila. Slovenci smo z našim izjemnim gorskim bogastvom, logično, globoko in tesno povezani, saj je z gorami ne nazadnje povezana tudi zgodba o nastanku slovenske narodne zavesti, pozneje tudi samostojne države. Zato verjetno ne preseneča podatek, da v naše gore vsako leto roma več kot milijon obiskovalcev.
Kot že rečeno, se je letošnja zima v visokogorju, podobno kot lanska, zavlekla v poletno sezono, zato gorski reševalci opozarjajo, da pri načrtovanju podvigov v više ležeče predele (zlasti na severnih pobočjih) vsekakor ne pozabite na zimsko opremo (cepine, dereze, topla oblačila ipd.). Poleg snega in ledu velja opozoriti še na posledice njunega taljenja, kar največkrat pomeni nevarno krušenje kamenja, ki so ga »razrahljale« zima in višje poletne temperature.
Trend nesreč se umirja
Z vse večjim obiskom je v preteklih letih žal naraščalo tudi število nesreč. Tako je bilo po podatkih slovenske Gorske reševalne službe (GRS) že v letu 2011 število akcij, v katerih je GRS sodelovala, največje v zadnjih letih, saj je prvič preseglo »magično« mejo 400 nesreč (tistega leta so morali reševalci posredovati 405-krat). Število nesreč pa se je denimo lani začelo zmanjševati, kajti reševalci so morali leta 2013 posredovati 393-krat, leto prej pa 413-krat. Nekoliko manjše je tudi število ponesrečencev, ki jih je bilo leta 2012 še 451, lani pa že 384.
Čeprav se sezona šele začenja, je bilo po podatkih GRS letos do konca maja v slovenskih gorah 128 intervencij. Najbolj sta spet na udaru društvi GRS z Jezerskega in zlasti Tolmina, kjer je že tradicionalno največje število intervencij. Reševalci se bojijo, da jim tudi začetek poletne sezone ne bo postregel z umiritvijo razmer, saj se mnogi prav zaradi zimskih razmer v visokogorju raje odločajo za domnevno manj zahtevne vzpone niže ležečih Kamniških Alp, ki zmotno veljajo za lažje ture.
Muhasta druga polovica poletja
Največ nesreč se že nekaj let pojavlja pri hoji po (označenih) poteh, kar je razumljivo, saj je bilo teh obiskovalcev gora največ. Zanimivo je tudi, da se kljub nepredvidljivemu gorskemu vremenu največ nesreč zgodi v dobrem vremenu. Tu je zaradi začetka poletne sezone treba še posebno opozoriti na muhasto avgustovsko vreme, ki zlasti v drugi polovici tega poletnega meseca prinaša izjemno silovite in nenadne vremenske obrate.
Ponavadi je scenarij takšen, da hladna fronta zadene ob vroč poletni zrak, se vrine pod njega in ga zaradi nastale termike požene v višje lege. Zaradi dviganja se zrak ohlaja in zato nastanejo padavine oziroma nevihte, ki skupaj z nenadnim padcem temperature lahko povzročijo marsikatero nevšečnost (v najboljšem primeru). Naenkrat lahko pohodnike ovijejo oblaki, megla, začne deževati, neredko tudi snežiti.
Zanesljivost vremenske napovedi se sicer vsako leto izboljšuje, čemur botruje razvoj tehnologije in meteorološke metodologije in znanja, zlasti po zaslugi satelitskih posnetkov in uporabe računalniških vremenskih modelov. Točnost napovedi se tako danes giblje nekje okoli 90 odstotkov, kar je skoraj optimalno, vendar so izjeme. Takšna je prav krajevno slabo vreme na geografsko zelo omejenih območjih, kjer se vremenske dinamike, kljub razvoju tehnike, ne da napovedati več kot dan in pol vnaprej.
Kdo se največkrat poškoduje?
Največ ponesrečenih (v veliki večini gre za moške) je običajno starih od 18 do 55 let, naslednja najbolj tvegana skupina pa so ljudje, stari med 55 in 70 ter tisti najstarejši od 70. leta naprej. Večinoma so to Slovenci. Najbolj kritično je v visokogorju na nadmorski višini med 1600 in 2000 metri, še posebno v poletnih mesecih (julija, avgusta in septembra) ter konec tedna in v zgodnjih popoldanskih urah.
Že leta sta glavna vzroka zdrs in padec, kar je v letošnjih zimskih ali spomladanskih razmerah, ko je v visokogorju še precej snega in ledu, še toliko bolj izrazito. Lani so reševalci našteli 126 padcev in 89 zdrsov. Sledijo nepoznavanje terena (92), nepoznavanje terena in poti (55), izčrpanost (56), telesna nepripravljenost (33), neprimerna osebna (41) in tehnična oprema (11) in duševna nepripravljenost. Najbolj na udaru so spodnje okončine, zgornje okončine, sledi glava. Med dnevi v tednu sta najbolj kritična ponedeljek in nedelja.
Eden od mnogih vzrokov nesreč v gorah je vse večja odtujenost modernega človeka od narave, kar bi lahko opisali tudi kot pomanjkanje zdrave pameti. Planinstvo je vse manj način življenja, kar kaže tudi vsako leto manjše število članov naše osrednje gorniške organizacije Planinske zveze Slovenije (PZS). Danes se izleti v gore praviloma končajo še isti dan, odmerjen čas za obisk gora postaja vse krajši, cilji vse bolj zahtevni, kar sili v večje tveganje in več možnosti za nezgodo.
Pomen preventive in priprave
Pri GRS opozarjajo, da si je treba za varno hojo v gore predvsem vzeti dovolj časa, pot pa načrtovati čim bolj skrbno. Planinske cilje je treba izbirati postopno in praviloma od lažjega k težjemu, od nižjega k višjim vzponom ter od krajših do časovno zahtevnejših podvigov. Postopnost mora biti upoštevana tudi v začetku vsake sezone ali po daljši prekinitvi gorniške dejavnosti. Spremljanje vremenskega dogajanja je življenjskega pomena, če se le da, tudi med samim vzponom. Bodite pozorni in opazujte dogajanje na nebu ali okoli sebe. Preudarno je biti bolj samokritčen kakor manj. Čeprav trpi ego, je to vseeno bolje, kakor da vas precenjevanje lastnih sposobnosti stane glave. Svojo pripravljenost za pot v gore najlaže preverite z nezahtevnimi teki v prostem času ali krajšim izletom na bližnje vrhove. Če vam manjka izkušenj, si je za zahtevne in zelo zahtevne ture vsekakor pametno najeti ustrezno usposobljenega vodnika.
Zbrani in pozorni
Ko smo na poti k cilju, je ključno budno opazovanje okolice in razmer. Če na poti ali v njeni neposredni bližini opazite novozapadlo kamenje ali skale, je treba biti še toliko bolj previden, saj so zdrsi, kot že rečeno, najbolj pogosti vzroki nesreč v gorah. Te odseke prehodimo po eden in hitro.
Če opazite, da se pripravlja nevihta, poiščite zavetje v najbližji planinski, pastirski ali lovski koči. Umakniti se morate z izpostavljenih krajev (vrhovi, grebeni), vlažnih ali z vodo zalitih grap in žlebov, vodnih žil, izogibajte se geološkim slojem, prevodnim za atmosfersko razelektritev, izogibajte se kovinskim pomagalom na zavarovanih poteh, odložite kovinsko opremo (cepin, dereze, klini ipd.) in se umaknite od te opreme, prej pa jo obtežite s skalami, izključite mobilne telefone ali radijske postaje in jih, zavite v rezervno obleko, shranite na sredino nahrbtnika.
Letos velja posebej opozoriti tudi na poti, ki vodijo prek snežišč, kjer je sneg zlasti v zgodnjih urah običajno trd ali celo poledenel. Nevarnost zdrsa je v takšnih okoliščinah izjemno velika. Če imate potrebno opremo, se prečkanja takega snežišča lotite premišljeno in počasi. Če ste brez potrebne opreme za varno hojo čez snežišče, ga obidite, če je to mogoče. Obhodnica ne vodi v še večje težave.
Pohodniška oprema je ključna
Za vsak gorniški cilj, ki smo si ga izbrali, moramo izbrati ustrezno opremo. Od izbire ustrezne opreme sta zelo odvisni kakovost in varnost našega vzpona. Po namembnosti poznamo več vrst opreme: obleko, obutev, zaščitno, tehnično, bivak itd. Danes je na trgu zelo velika izbira opreme različnih proizvajalcev in kakovosti. Zelo pomembno je, da vemo, kakšno opremo potrebujemo, in da vsak kos opreme, ki ga vzamemo s seboj, znamo tudi pravilno uporabljati.
Glede na to, da je kakovostna gorniška oprema draga, si lahko začetniki nekaj opreme sposodijo pri prijateljih, ki se tako ali drugače ukvarjajo s pohodništvom. Kljub temu da za različne vrste vzponov potrebujemo različno opremo, pa so nekateri kosi del obvezne opreme. Vedeti moramo predvsem to, da so temperature tudi poleti v hribih lahko zelo nizke in da nas lahko zelo hitro preseneti kakšna nepredvidena vremenska nevšečnost.
Pod obvezno opremo za obisk gora spadajo:
– alufolija ali bivak vreča
- komplet prve pomoči
- čelna svetilka in baterije
- mobilni telefon s polno baterijo
- pisalo in kos papirja
Če se na turo odpravljamo za dan ali več, moramo po priporočilih GZS s seboj poleg obvezne opreme imeti tudi debele nogavice, pohodne hlače, komplet majice in hlač iz hitro sušečega se materiala, srajco ali puli, vetrovko, kapo, rokavice, sončna očala, kremo za zaščito pred soncem, pohodne palice, dovolj pijače in hrane, zemljevid in čelado. Poleg naštetega je pametna naložba v GPS-napravo in šotor.
Če se zgodi najhujše
Pri GRS so zapisali, da je, ko gre za bolezenske znake, poškodbe in krvavitve, ki ponavadi ne omogočajo nadaljnje hoje niti do najbližje planinske koče, prizadetega treba zavarovati pred vetrom, padajočim kamenjem, soncem, mrazom, snežnim plazom in drugimi morebitnimi nevarnostmi. Damo mu lahko tudi prvo pomoč oziroma zanj poskrbimo do prihoda reševalcev.
Če smo se v stiski znašli sami in smo v bližini katere koli planinske koče (vse planinske koče, mnoge gorske kmetije in lovske koče so obveščevalne točke, kjer lahko prijavite gorsko nesrečo), se o nadaljnjih potrebnih korakih posvetujemo z oskrbnikom ali z bolj izkušenim mimoidočim.
Kadar si ne moremo pomagati sami in ni drugega izhoda, na pomoč pokličemo reševalce (s klicem na telefonsko številko 112). Čeprav pokritost s signalom prenosne telefonije v gorah ni popolna, naj bo mobilnik z napolnjeno in, še bolje, z dodatno rezervno baterijo sestavni del planinske opreme. V bateriji moramo do konca ture ohraniti dovolj energije. V mrzlem vremenu nosimo mobilnik v notranjem žepu oblačil, da ga ogrevamo s telesno toploto. Baterije večine sodobnih telefonov so namreč precej občutljive na mraz.
Ne nosite mobilnika v nahrbtniku! Če zgodi nesreča in ni signala, se premaknite na drugo lokacijo. Včasih zadostuje že nekaj korakov, premik okoli skalnega roba ali grebena, prehod z dna grape na rob in podobno.
Ko je zveza vzpostavljena, morate uslužbencu v Centru za obveščanje sporočiti naslednje podatke: kaj se je zgodilo, kje, koliko je poškodovanih in kako ste jim že pomagali, svoje osebne podatke in telefonsko številko, koga ste že obvestili. Možno je, da vas bo takoj spravil v konferenčno zvezo z reševalci in zdravnikom. Pomembno je, da je po klicu na pomoč telefon prost oziroma pripravljen na sprejem. Zelo verjetno vas bodo reševalci ali zdravnik kmalu poklicali nazaj za dodatne informacije. Tako policijski kot vojaški helikopterji, ki se uporabljajo pri gorskem reševanju, so opremljeni s prenosnimi telefoni in lahko se zgodi, da vas bodo poklicali kar iz helikopterja. Zdravnik bo morda potreboval dodatne informacije o stanju ponesrečenca ali pa vam bo dal navodila, kako ravnati do prihoda reševalnega moštva, posadka bo morda potrebovala več informacij o lokaciji ali pa vam bo dala še kakšna druga navodila. Žal se je že velikokrat zgodilo, da je nekdo poklical na pomoč in sporočil osnovne podatke, potem pa je bila zveza pretrgana oziroma se ni več dalo navezati stika z njim, ker se mu je baterija izpraznila ali pa se je po mobilniku pogovarjal s kom drugim.
Za klic na pomoč poleg mobilnega telefona obstaja tudi možnost uporabe samodejnega odzivnega radiosistema (SAPOGO). Ta je dostopen na nekaterih visokogorskih planinskih kočah, tudi ko je koča zaprta.
Kadar ni možno uporabiti nobenega od opisanih predlogov, kako priklicati pomoč gorskih reševalcev, je treba sestaviti pismeno sporočilo. Sporočilo mora vsebovati osnovne podatke o nesreči: kdo je pomoči potreben, kaj mu je, kje in kdaj se je nekaj zgodilo, koliko je pomoči potrebnih, in podatke o osebi, pri kateri bo mogoče dobiti nadaljnje potrebne podatke o pomoči potrebnem.
Reševanje s helikopterjem
Helikoptersko reševanje je ob svoji uvedbi pred desetletji povzročilo pravo revolucijo, saj je uporaba tega stroja prinesla številne koristi, ki v kritičnih položajih v gorah pomenijo razliko med življenjem in smrtjo. Reakcijski čas reševalcev se je zaradi tega močno zmanjšal, močno popravila se je tudi statistika nesreč v gorah.
Uporaba helikopterja namreč pomeni, da lahko reševalci do ponesrečenca v gorah prispejo hitro in varno, s seboj pa lahko pripeljejo tudi večjo količino potrebne medicinske opreme, s katero rešujejo življenja ponesrečencev. Drugače nedostopni ali težko dostopni kraji nesreč, so zaradi helikopterja, za katerega pa morajo veljati določene vremenske zahteve, postali enostavno dostopni. Prav tako se je drastično zmanjšal čas prevoza ponesrečenca s kraja nesreče do bolnišnice.
Kljub številnim koristim pa ima reševanje s helikopterjem svoje posebnosti ali zakonitosti. Prvo je seveda vreme, saj mora biti vidiljivost dovolj dobra, da je polet sploh varen za posadko. Najhuje, kar se lahko zgodi, je seveda nesreča reševalnega helikopterja, s čimer imamo naenkrat dve krizni situaciji namesto ene.
Za uspešen in hiter začetek reševanja so ključni dobri podatki o kraju nesreče, številu ponesrečencev in tipu poškodb. Če opazite, da helikopter počasi leti sem in tja ob pobočju ali počasi sledi na primer planinski poti, zelo verjetno išče kraj nesreče. Če se vam pri tem helikopter dovolj približa, lahko pilotu z rokami, pohodnimi palicami ali drugimi predmeti nakažete smer nesreče.
Poznavanje letalske »govorice«
V prispevku, objavljenem v Planinskem vestniku z naslovom Reševanje v gorah s helikopterjem, je med drugim zapisano, da moramo pilota reševalnega helikopterja, če smo poškodovani mi ali kdo v naši neposredni bližini, z ustreznimi znaki opozoriti, da potrebujemo pomoč.
To storimo tako, da dvignemo obe roki, ju iztegnemo in nekoliko razmaknemo. To je mednarodno znamenje za »YES« in pomeni: »Da, potrebujemo pomoč.« Če ne, z znamenjem »NE«, to je z eno roko iztegnjeno poševno navzgor in drugo poševno navzdol, sporočite posadki, da ne potrebujete pomoči oziroma vam ni znano, da bi kdo v bližnji okolici potreboval pomoč. To še posebno velja, kadar počivate oziroma mirujete. Navdušeno mahanje in pozdravljanje helikopterja v tovrstnih primerih ni primerno.
Če bo reševanje opravljeno s helikopterjem, morate zaradi svoje varnosti in zaradi učinkovitosti reševanja upoštevati naslednja dejstva:
⚫ Pred prihodom helikopterja morajo navzoči v bližini ponesrečenca oziroma pričakovanega pristanka helikopterja odstraniti vse predmete, ki bi jih piš rotorja lahko dvignil v zrak (oblačila, nahrbtniki ...).
⚫ Eden ali dva izmed navzočih naj počakata pri ponesrečencu, preostali naj se umaknejo na varno. Najbolje se je za več deset metrov umakniti od kraja, kamor bo priletel helikopter. Pri tem je treba upoštevati, da lahko piš rotorja dvigne veliko prahu, droben pesek, nesprijeti sneg in podobno.
⚫ Avtorji omenjenega članka opozarjajo še na moč vetra ob pišu rotorja, ki je praviloma zelo močan. Pri približevanju helikopterja hitrost vetra tako ne naraste postopoma, ampak ponavadi piš rotorja doseže tla kot nenaden močan sunek. Hitrost vetra v neposredni bližini helikopterja lahko preseže 80 km/h, piš pa lahko seže več deset metrov pod lebdečim helikopterjem. Lahko odpihne ne le kakšen kos oblačil, ampak tudi nahrbtnik, palice in druge kose nepritrjene opreme in, kar je najbolj nevarno, lahko podre ali pahne v globino nepripravljenega stoječega človeka.
⚫ Reševalci se praviloma izkrcajo iz helikopterja v neposredni bližini ponesrečenca – s spustom po jeklenici ali z neposrednim izstopom iz lebdečega helikopterja. Če helikopter med izkrcavanjem reševalcev lebdi ob pobočju, je lahko rotor na strani, kjer se teren dviguje, zelo blizu tal. Zato se pri delujočem helikopterju nikoli ne smemo gibati po strmini navzgor.
⚫ Vrteči se glavni ali repni rotor z lahkoto presekata človeka. Gibanje v bližnji okolici delujočega helikopterja je zelo nevarno, saj njegovih vrtečih se delov zaradi velike hitrosti vrtenja navadno sploh ne vidimo. Če je nujno potrebno, se v območju delujočega helikopterja gibljimo samo pred njegovo sprednjo polovico, opozarjajo strokovnjaki, da nas posadka lahko vidi.
Šele ko ste se zavarovali in ste prepričani, da ne boste ovirali reševalcev, lahko razmišljate o fotografiranju, ki je ob pogosto atraktivnih prizorih helikopterskega reševanja precej priljubljeno. Upoštevajte tudi, da helikopter ponavadi najprej spusti reševalce k ponesrečencu in se za nekaj časa umakne, nato se vrne po posadko in ponesrečence.
⚫ Tudi padajoče kamenje je za helikopter lahko hitro usodno. Za katastrofo je dovolj že manjši kamen, ki zadene repni rotor ali izpostavljene vrteče se dele. Konice krakov rotorjev se vrtijo z obodno hitrostjo približno 700 km/h, kar pomeni, da lahko udarec kamna odtrga kos lopatice ter s tem povzroči močne vibracije, ki lahko v nekaj sekundah povzročijo razpad repnega rotorja ali ob večji poškodbi lopatic glavnega rotorja iztrganje vpetja glavnega reduktorja.