»Ljudstvo se mi smili ... 1:
(Sv. Marko, 8, 2.)

  Nedolgo nato sem izpred iste koče gledal, kako so bratje Erjavški in njihovi tovariši iz Malega Hudega grabna pod Skuto spravljali trupli dveh mrtvih mladeničev. Ni se še polegla tuga za njima, ko so prišle novice o novi težki nesreči na Triglavu. A istočasno je prinašal Daily Telegraph iz Himalaje poročila o neuspehu pri naskoku na Mont Everest, a o sijajnem - umiku iz največjih nevarnosti, ki so zaradi prezgodnega nastopa monsuna nenadoma obdale ekspedicijo. Pa sem ob primerjanju silnih podjetij v tujih velegorjih s planinarjenjem naše mladine našel, da so naše žrtve nesorazmerno velike.
  Kje je vzrok preštevilnih mladinskih žrtev v naših planinah? V napačni planinski vzgoji in v napačnem pojmovanju planinstva, v previsoko zastavljenih ciljih, v precenjevanju lastnih moči, v pomanjkanju planinskih vodij mladine.
  Mladina stremi za udejstvovanjem, za doživetjem, za lepoto. To ji v obilni meri nudijo gore; v njih se more sprostiti, tam najde lepote in veselja, ki ga puste šolske sobe, v skrbeh potrti starši, trudni profesorji ne morejo dovoljno dati. Toda gore niso splošno šetališče, kamor ima vsakdo pristop. Svetišče lepote in resno vzgajališče so ter zahtevajo vestne priprave za vstop: od predrznih vsiljivcev zahtevajo tudi življenje - puhloglavcu ne privoščijo niti trohice svojega bogastva.
  Kako pa hodijo danes premnogi mladi ljudje v planine? Njihova oprema je pomanjkljiva. Podkovane čevlje še vidiš, a v rokah nimajo ne palice ne cepina, pa se preko strmih snežišč love z roko. Da bi se oskrbeli z zadostnim perilom, s plaščem ali suknjičem zoper dež in veter, je redkost. Če zjutraj solnce sije, so prepričani, da mora ostati tako ves dan. Mirnim planincem presedajoči, kdo ve odkod importirani »holalaiti« in slični jodlarji vro tej mladini neprestano iz grla. Poseben užitek jim je valjenje kamenja in skal v globine. Neki ogorčeni lovec mi je tožil, da zimski »turisti« na smučeh gonijo divje koze, ki v mehkem snegu ne morejo ubežati. - In planinska flora! Kam izginja! Čemu so zakoni in odredbe? Kaj je prirodni park? Karal sem lani dijake, ki so si s stotinami planik okrasili svoje klobuke in palice. Zadrli so se nazaj, da jaz lahko tako govorim, ko sem vsak teden v planinah in si poljubno naberem planik; oni si jih morajo vsaj enkrat na leto. - Pa vedenje? Nekega tujca bi moral peljati na Gorenjsko - pa se mi je nami gnilo, naj se peljem z brzovlakom; kajti v osebnem vlaku bi utegnil zaiti med naše smučarje in turiste, katerih obnašanje bi slabo pričalo za omiko našega naroda.
  In leto za letom te številne žrtve! Kakšna škoda! Koliko mrtvih, ki niti spoznali niso, kaj je bistvo planinstva, in so prezgodaj postali planinavsi blazirani mladi planinski starci, ki se menijo samo o »Zapadnem razu - severovzhodnega stebra - gorenjske smeri - prvega vzpona na Velikansko Krtino«, pa niti za minuto niso poskusili planinčeve sreče in lepote. Ta zadnji pojav pripisujejo Nemci v veliki meri planinski literaturi sedanjega časa, ko se daje prvo mesto opisom prvenstvenih in skrajno plezalno tehniko zahtevajočih tur in vzponov - zapostavlja pa se preprosto hribolastvo. Mladina pač rada posega po najvišjih ciljih; brez priprav gre naravnost v steno, kjer najde ali prezgodnjo smrt ali pa se blazirana prezgodaj zopet obrne od gora, ker je spoznala le majhen del planinskega udejstvovanja.
  Vse navedeno je, kakor sramota, tako težko precenljiva škoda narodu samemu! Gore so prvovrstne in malone nenadomestljive učiteljice in vzgojiteljice človeka. Vendar koliko jih je od vseh desettisočev, ki samo v našem predelu države zahajajo v planine, pa se vzgajajo ob tem, kar planine res nudijo? In koliko je poklicnih vzgojiteljev, ki izrabljajo v vzgojne namene tudi gore? Malo, ako sploh kaj! Če ne verujete, pa opazujte posebno poleti, koliko je mladih učiteljev in profesorjev, ki se pečajo z mladinskim vodstvom po gorah. Zelo malo mladinskih skupin boste srečali, ki bi jih vodil poklicni vzgojitelj. To je škoda, je greh nad mladino, nad narodom in nad našim planinstvom samim. Društvo, ki načelno uvaja mladino v prirodo - skavti - čaka zaman, da bi mu mladi pedagogi posvetili nekoliko več časa. A pomnite, da boste samo za katedrom storili premalo! Z mladino je treba ven, kamor hrepeni! Mora se ji pomagati in pomagano bo vsem! Mladina sama brez vodstva gre lahko kriva pota. Četudi najde morda nekoč nazaj, vendar izgubi toliko dragega časa, da je škoda včasih nenadomestljiva. Mislim, da bi bilo treba zato tudi pri nas sprejeti načela velikih narodov, veljavna za planinsko mladino. V glavnem so sledeča: 1. V planine naj zahaja le zrelejša mladina. 2. Mladino je treba pred odhodom v gore primerno pripraviti. 3. Mladina naj zahaja v gore samo pod primernim vodstvom. - Na ta način so n. pr. Nemci dosegli dokaj reda v zahajanju v gore. Preskrbeli so si predvsem odličen naraščaj.
 Zlasti važno je vodstvo mladine. Kakšno bodi vodstvo? Tekom sedemindvajsetih let, odkar vodim mladino v visoke in nizke gore naše domovine, sem si nabral nekoliko izkušenj. Osebnim užitkom se mora voditelj v marsičem odreči; čuti pa zadovoljstvo, če opaža pri mladcih uspeh svojega dela. Na vsakega morda ne boš mogel vplivati, kakor želiš; našel pa boš dokaj hvaležnih, tihih, poslušnih. Nekaj vzgojeslovca moraš pa biti. Zato so umevno za ta posel posebno poklicani krepki, živahni učitelji in profesorji. Kar so na katedru razlagali, to lahko v prirodi prenesejo na resnično Življenje. Tam zunaj imajo pristno učilnico za vsakovrstne nauke o prirodi in narodu, v živem stiku z mladino pa jo tudi najuspešneje vzgajaš nravno, narodno, značajno.
  Pred turo je treba udeležence opozoriti, da si bodo na potu kakor bratje in da se bo vedno oziralo na slabotnejše, da je treba obzirnosti v vedenju nasproti drugim turistom, prebivalcem in njihovim napravam, posebno pa nasproti prirodi. Cvetlice bomo občudovali, študirali, trgali jih pa ne bomo. Cvetlice so živa bitja, so pristna last in krasota naših planin, častna dolžnost je, da jih čuvamo. Za čast je mladina zelo občutljiva.
  Glede tehnične priprave omenim to-le:
Vodja skušaj sam biti v vsakem oziru vzoren. Njegova oprema, popolna in solidna, naj služi za zgled; ona mu pomaga vršiti dolžnost kot vodja, ko mora zdaj tu zdaj tam pomagati. Mala lekarna na potu vedno dobro služi, nikoli ne veš, kaj se more pripeti ti, pomagaš tudi lahko pastirjem ali drugim prebivalcem. - Imej s seboj vedno vrvico, za količkaj težje kraje pa vrv. Če vas je več,  jo itak zdaj eden zdaj drug prenaša. Nikoli ne moreš biti zadosti previden in oprezen ! Iz Žirovnice smo leta 1912 odšli na zimski Stol, sami junaki. Dva odrasla, sedem šestošolcev. Ko pa sem vprašal prijatelja dr. Cerka, ali je vzel vrv s seboj, mi je rekel, da ga je mama pregovorila, naj nikar ne nosi take teže v goro. Pa sem se čutil koj manj junaškega. Pet ur nato je bil dr. Cerk mrtev, jaz pa sam s sedmimi obupujočimi mladeniči ponoči na ledenih pobočjih Stola, po katerem je divjal vihar. Od tedaj nisem nikdar brez kosa vrvi četudi je le do 6 mm debela - kadar grem z mladino v gore. In malokatera zahteva mi pri skavtih ugaja tako, kakor ta, da mora imeti vsakdo s seboj kos vrvice.
  Ne puščaj v dolini za pečjo palice ali cepina. Če pravi Lord Baden Poweil o skavtih, da je skavt brez palice samo pol skavta, lahko mi trdimo, da je tudi brez palice ali cepina le pol turista.
  Vodja naj bo nepopustljiv, ko zahteva od udeležencev dobro opremo. Slaba oprema je povzročila nesreče; koliko je bilo razočaranj zaradi nje, tega nobeden ne pove. Dobri, nakovani čevlji, za sneg nepremočljivi, plašč ali jopič zoper dež - kdor pride brez tega, naj se vrne s kolodvora domov! Tu ni šale, in lahkomiselnost mladine povzroči tudi v tem oziru sebi, staršem in vodju velike neprilike. Idealni, blagi profesor Pajk je postal žrtev take lahkomiselnosti. Z dijaki je šel na Zelenico; jutro je obetalo lep dan in nekateri udeleženci so prišli brez plaščev. Pa se je izpremenilo in nevihta je dohitela izletnike. Dobri profesor je slekel svoj plašč in ga dal najpotrebnejšemu. Nekaj dni nato je umrl za pljučnico.
  Zahtevaj, da imajo tvoji mladi udeleženci vsi dolge palice. Vsaj do nosa jim naj segajo. Če si pravi planinec veš, kaj jih lahko naučiš in koliko bodo palice pomagale posebno novincem dol grede. Kratke, zakrivljene palice pomenijo v višjih gorah prav malo. Izkušen turist to dobro ve; če ne veruješ, poglej v moderne planinske knjige (n. pr. Enzensperger, Handbuch der Leibes¬iibungen - VI.). Gologlavci naj bodo previdni. Vsaj v nahrbtniku naj ima vsak kako čepico ali star klobuk - za dež in sneg. Tudi ostalo opremo dobro premisli in jo preizkusi, vse glede na letni čas in na posebnost ture. Ne sme, se ti primeriti, kakor se je nama z dr. Cerkom na Stolu, da so začele fantom odpadati dereze z nog v trenutku, ko je šlo za življenje in smrt. - Za višje ture, sneg in led imej cepin.
Med prvo skrb spada tudi prehrana. Opozori udeležence, da je hrana, ki so je doma vajeni, tudi na potu najboljša. Zato je tudi skupno kuhanje po skavtskem zgledu najboljše in se da do .gotovih višin v naših gorah prav odlično izvesti. Primeren kotliček se brez vsake ovire lahko prenaša s seboj, takisto mala sekira. Samostojnost v kuhanju poveča romantiko turizma in je - poceni. Za višje ture odlično služijo petrolejski gorilci, potrebni tudi za daljše zimske ture.
  Discipline si moraš nekaj vnaprej zavarovati. Z organizovanimi skavti je zadeva seveda lahka. Sicer pa moraš vztrajati na popolni ubogljivosti udeležencev. Zato glej, da ne boš sprejel kakih trmoglavcev, ki bi ti v kritičnem trenutku delali težave. Sklicuj se na važno dejstvo, da si kot vodja pred oblastjo odgovoren za varnost.
  Brez pomočnika ne jemlji na težje ture več kakor šest udeležencev, ki še ne poznajo gora. Težje ture skrčijo tudi to število. Na lahkih turah pa bo število, večje kakor 10, že delalo preglavice; a tudi časa vzame večja skupina.
 Ker se v druge podrobnosti tukaj ne morem spuščati, končno opozorim vsakega vodjo, naj se vsestransko dobro pouči o bistvu in tehniki splošnega planinstva. Razen domačega slovstva bo po mojih izkušnjah izborno služila Emila Zsigmondyjeva knjiga »Die. Gefahren der Alpen". Izmed modernih pa priporočamo že navedeni VI. zvezek zbornika Handbuch der Leibesiibungen.