Večer, Reportaže, ljudje - Rozmari Petek: Pohorski pragozd ne obstaja, človek mu je že pred mnogimi leti vzel deviškost
Ko kmet zagrabi svojo motorko in začne podirati po gozdu, se ljubitelji narave sicer zmrdujejo, rečejo kakšno pikro, a prizor slej ko prej vendarle pozabijo. Ko pa motorke v roke vzamejo naravovarstveniki in začno podirati po Pohorju, ljudem ni čisto nič več jasno. Še manj jim je jasno, ko začno mašiti iztočne kanale z barij, območij, ki jih je človek poskušal izsušiti, da bi bila za konkretno rabo. A prav vsaka navidezna neumnost je skrbno načrtovana in upravičena. Če odstranijo del gozda, bodo znova pridobili pašnike in s tem ohranili navadnega volka, redko rastlino, ki obožuje pohorske pašnike. Če ohranijo mokrišča, dobimo zastonjske protipoplavne zaščite in naravni rezervoar pitne vode. In če ljudi uspeš zvleči na teren in jim na kraju samem pojasniti smisel akcij, imaš dvojno korist. Razumeli bodo pa še pomagali obenem.
Metulj mnogook potrebuje volka
Na megleno, kislo soboto se je na Ostruščici in Mulejevem vrhu zbralo nekaj več kot 40 prostovoljcev, ki so bili pripravljeni počistiti ostanke, nastale pri sečnji dobrih 30 hektarjev gozda, kar predstavlja borih pet odstotkov zaraščenih planj. Nekaj naravovarstvenikov, ki "stvar itak štekajo", nekaj kmetov, ki tudi razumejo, saj zavoljo takšnih akcij pridobivajo nove in nove pašnike, in nekaj drugih ljudi odprtega duha in prešerne volje. Po Pohorju so svoje dni kmetje pasli na 700 hektarjih površin, 400 hektarjev pa je trenutno še zaraščenih in le iz zgodovinskih prostorskih načrtov je mogoče prebrati, kateri današnji gozdovi so bili svojčas pašniki. "Ne glede na to, da ljudje pravijo pohorski pragozd, na Pohorju že zelo dolgo nimamo več opravka z neokrnjeno naravo. Pohorje je kulturna krajina, kar pomeni, da je njegova značilna podoba nastajala skozi neko rabo. A ker je v nekem obdobju zelo malo ljudi ostajalo na kmetijah, se je ta raba opuščala. Takrat je prišlo do velikih sprememb tudi za naravo," pripoveduje Simona Kaligarič, vodja mariborske enote zavoda za varstvo narave. "Opazili smo, da so se posebne vrste, ki so prej bile tukaj, začele krčiti, kar je bila neposredna posledica tega, da se je njihovo življenjsko okolje z opuščanjem rabe s strani človeka začelo spreminjati. Interes nas, naravovarstvenikov, pa je prav ohranjanje posebnih vrst, značilnosti, kot je navadni volk, prevladujoča rastlina pohorskih travišč, pa metulj borovničev mnokook, ki ga v Sloveniji najdemo le na pohorskih planjah, za uspešno razmnoževanje pa potrebuje združbo volkovja z borovničevjem in jesensko vreso," je izpostavila.
Mokrišče kot zadrževalnik vode
Ogrožene in redke vrste poskušajo ohraniti s ponovnim vzpostavljanjem mokrišč in barij. "Do sedaj smo na pohorskih barjih posekali skoraj 15 hektarjev gozdov in na iztočnih kanalih postavili okoli 80 pregrad. Ta barja so bila v preteklosti drenirana, začela so se sušiti in zaraščati toliko časa, da je na tem mestu zrasel celo gozd. Mi pa bi radi nivo vode dvignili, da bi barje spet delovalo kot barje," opisuje Nika Debeljak Šabec, prav tako iz zavoda za naravo, ki je minuli torek vodila še obširnejšo delovno akcijo. Na pohorske barje so pripeljali 90 gimnazijcev iz Slovenj Gradca, jim razlagali o projektu in njegovem pomenu, hkrati pa so se dijaki z vlačenjem vej na kup še razgibali. "Predvsem jih želimo ozaveščati o pomenu barij. Večina teh je bila spremenjena, saj so se smatrala za ničvredno zemljo. Na ta način smo v Sloveniji uničili 40 odstotkov barij in jih z zasipanjem celo spremenili v zazidalne površine. Sedaj pa čedalje več raziskav kaže, koliko koristnih funkcij imajo mokrišča. Je bazen za pitno vodo. Če deluje pravilno, lahko kot goba zadržuje vodo, da ta lahko nato počasi odteka naprej. Kot protipoplavna zaščita, torej. Če jih reguliramo, je vodni tok pospešen, posledično pa potem namesto barja zalije hiše. Nižje ležeča imajo tudi prečiščevalno funkcijo. Pravzaprav so biološke čistilne naprave pogruntali prav zavoljo barij."
Cilj obnoviti sobivanje
Cilj čiščenja in podiranja gozdov (enega v okviru projekta Alpa, drugega s projektom Wetman) je, čeprav je slišati kontradiktorno, ohranjanje narave, poudarjata sogovornici. "Ves čas si prizadevamo, da naravo ohranjamo na tak način, kot so te značilnosti tudi nastajale. In ker so te nastale z delovanjem človeka, je to tudi sedaj edini možni način," dodaja Kaligaričeva. Spet pa ni smisel v tem, da bi zavod sam vsako leto ohranjal spremembe in redno skrbel za košnjo. "Značilna podoba Pohorja je nastala, ker so ljudje tu živeli in ker so Pohorje tudi uporabljali. To sobivanje pomagamo obnoviti. Za posameznika bi bilo kaj takega velika investicija. Mi jo omilimo in pomagamo, da se sem vrne nekaj, kar je tukaj že bilo," je zaključila.
Rozmari Petek