Delo, Zadnja stran: Spomin na alpinista - Nesreče slovenskih odprav v Himalaji - Velika izguba za slovenski in svetovni alpinizem
Potem ko Nepalcem Humarja ni uspelo najti, so ga švicarski reševalci v soboto zjutraj našli mrtvega, in to sedemsto metrov niže, kakor so pričakovali – Veljal je za enega najboljših alpinistov na svetu
Katmandu – Himalaja je vzela še enega slovenskega alpinista. Na začetku tedna je za posledicami poškodb pri vzponu na Langtang Lirung umrl 40-letni Tomaž Humar. Bil je eden najizkušenejših slovenskih alpinistov in gorskih reševalcev, saj je bil več kot dve desetletji aktiven alpinist, član Alpinističnega odseka Kamnik, hkrati pa tudi alpinistični inštruktor in gorski reševalec. Opravil je okoli 1500 vzponov, od tega številne prvenstvene smeri doma in po svetu. V mednarodnem merilu je bil njegov verjetno največji uspeh vzpon po južni steni na Daulagiri leta 1999, po katerem ga pozna alpinistični svet, izstopala pa sta tudi vzpon na Ama Dablam leta 1996 in na Aconcaguo leta 2003, saj je bil za vse tri dosežke nominiran za prestižno alpinistično nagrado zlati cepin.
Švicarski reševalci so v soboto zjutraj po lokalnem času slovenskega alpinista Tomaža Humarja našli mrtvega. Posmrtne ostanke so s helikopterjem prepeljali v bazni tabor pod goro Langtang Lirung v Nepalu. Potem ko je reševalno akcijo več dni oviralo slabo vreme, je v noči na soboto Humarju na pomoč odletela skupina treh izkušenih reševalcev iz švicarskega Zermatta. Reševalno skupino so sestavljali pilot Robert Andenmatten, eden najbolj izkušenih reševalcev in ekstremnih plezalcev na svetu, Simon Anthamatten, ki se je prvi spustil do ponesrečenega alpinista, in vodja zermattske gorske reševalne službe Bruno Jelk. Reševalno akcijo v Sloveniji je usklajeval slovenski alpinist Viki Grošelj, koordinator v Katmanduju je bil predsednik Planinske zveze Nepala Ang Tsering, iz Švice pa je akcijo svojih mož koordiniral vodja reševanja v Zermattu Gerold Biner.
Humarja so našli na višini 5600 m, kar 700 metrov nižje od prvotnih predvidevanj. Po prvih ugotovitvah reševalcev je imel zlomljeno nogo, njegovo življenje pa se je najverjetneje končalo že v ponedeljek oziroma najpozneje v torek po spustu z 7227 metrov visoke gore, najvišje gore v himalajskem pogorju Langtang. Kaj natanko se je zgodilo s 40-letnim alpinistom, najverjetneje ne bo mogoče ugotoviti.
Eden najboljših na svetu
Med njegovimi vzponi izstopajo še preplezane smeri na Ganešu V, Anapurni, Bobajeju, Lobučeju, Pomuriju, Nuptseju, El Capitanu, Šiša Pangmi, Jannuju in Cholatseju. Med posebnimi nagradami je tudi encijan za življenjsko delo, ki ga je leta 2000 prejel v imenitni družbi Južnega Tirolca Reinholda Messnerja in Britanca Edmonda Hillaryja. Slovenski javnosti se je še posebej vtisnil v spomin leta 2005 pri drugem poskusu vzpona na Nanga Parbat, kjer je na 6000 metrih nadmorske višine obtičal na ozki polički sredi stene. Šele po šestih dneh ga je s helikopterjem rešila pakistanska vojska. Kakor je dejal sam, so mu Pakistanci tedaj podarili še en rojstni dan.
Po letu 2005 se je v gore odpravljal popolnoma sam. Tako je bilo tudi tokrat, ko je skoraj v tajnosti hotel premagati Langtang Lirung.
Predsednik Planinske zveze Nepala Ang Tsering je v Slovenijo poslal kronologijo reševanja slovenskega alpinista. Tomaž Humar je vzpon na himalajsko goro začel 5. oktobra, v ponedeljek, 9. novembra, zvečer pa je nepalska zveza prejela klic iz baznega tabora. Poklical jih je šerpa Jagat in sporočil, da je Tomaž na višini 6300 metrov doživel nesrečo in da potrebuje takojšnjo pomoč.
Naslednje jutro so štirje nepalski reševalci s helikopterjem do baznega tabora pripeljali opremo za Humarjevo reševanje. Območje so tudi preleteli, a na lokaciji, ki jo je sporočil Humar, ni bilo nikogar. Nato so se lotili klasičnega reševanja. V sredo so pritrdili skoraj 500 m vrvi, prišli na kraj, ki ga je opisal Humar, a ga niso našli. Šerpa Jagat je bil zadnjič v stiku s Humarjem 10. novembra ob 10. dopoldne po lokalnem času, ko mu je Tomaž povedal le: »Jagat, to je moj zadnji.« Slišati je bilo, da je v zelo slabem stanju. Šerpe so se v bazni tabor vrnili 12. novembra, saj so se razmere na gori poslabšale in je začelo snežiti. V petek, trinajstega, so v Katmandu prišli člani švicarske reševalne skupine in v noči na soboto začeli pregledovati teren. Po nekaj urah so našli smrtno ponesrečenega alpinista.
C. R.
Nesreče slovenskih odprav v Himalaji
• 10. julija 1977 je na pobočjih Hidden Peaka (Gašerbrum 1, 8068 m) izginil 25-letni Drago Bregar.
• 15. maja 1979 je šerpa Ang Phu, vodja višinskih nosačev jugoslovanske alpinistične odprave na Mt. Everest, zdrsnil v prepad.
• 24. aprila 1983 sta v lednem plazu pod Manaslujem (8125 m) umrla 31-letni Nejc Zaplotnik in 32-letni Ante Bućan.
• 22. aprila 1985 je v smrt zdrsnil 27-letni Borut Bergant - Čita med sestopom z Jalung Kanga, 8505 m visokega zahodnega vrha skupine Kangčendzenge.
• 3. maja 1991 sta 35-letna Marija Frantar - Mariča in 36-letni Jože Rozman, člana odprave Kanč '91, odšla proti vrhu Kangčendzenge (8586 m) in se nikoli vrnila.
• 15. junija 1993 je umrl Boštjan Kekec, udeleženec slovenske odprave na K2 (8611 m).
• 4. septembra 1992 je v reki Kabeli Kola utonil 31-letni Damjan Vidmar - Damč, udeleženec slovenske odprave na 7468 m visoki vzhodni vrh Kumbakarne (Jannu East).
• 14. oktobra 1994 je med sestopanjem z Anapurne 3 (7555 metrov) izginil 25-letni Beno Dolinšek.
• 20. junija 1995 je med poskusom prvenstvenega solo vzpona po zahodni steni Gašerbruma 4 v Karakorumu umrl Miroslav Svetičič - Slavc.
• 30. oktobra 1995 je na svoj 55. rojstni dan med sestopom s 6091 m visokega Pisanga na zasneženi vršni strmini 700 m globoko zdrsnil Drago Žlof.
• 8. septembra 1996 je med sestopanjem k reki Seti izginil 36-letni Marin Gasparini, udeleženec trekinga.
• 4. oktobra 1996 zgodaj zjutraj sta iz baznega tabora (5300 m) proti vzhodni steni vzhodnega vrha Kumbakarne (7468 metrov) odšla 25-letni Žiga Petrič in 33-letni Bojan Počkar in od tedaj ju ni nihče več videl.
• 31. oktobra 1997 je z grebena med skrajno zahodnim (Nuptse W-2, 7742 m) in zahodnim vrhom Nuptseja (Nuptse W-1, 7784 m) – očitno zaradi sunka vetra – v jugozahodno ostenje omahnil 36-letni Janez Jeglič - Johan.
• Oktobra 2000 je pri sestopu z Jongsanga (Janak Himalaja) po prvenstvenem vzponu umrl Andrej Markovič.
• Oktobra 2000 je pod vrhom Lakpa Dorje umrl Andrej Zaman.
• 15. oktobra 2003 je kmalu po začetku trekinga umrl Emil Veler.
• Maja 2004 je na meliščih Kalopani umrl Jože Šepič, ki je kot prvi slovenski alpinistični turist je želel osvojiti 8167 metrov visoki Daulagiri.
• 18. maja 2005 je na Everestu ostal Marko Lihteneker.
• 25. avgusta 2008 se z gore Mustagh Tower ni vrnil Pavle Kozjek, prvi slovenski alpinist, ki je osvojil Mount Everest brez dodatnega kisika.
• 3. oktobra 2009 se je na osemtisočaku Manasluju, osmi najvišji gori sveta, smrtno ponesrečil Franc Oderlap. V anale se je vpisal kot prvi Slovenec, ki se je povzpel na najvišje vrhove vseh celin.
Velika izguba za slovenski in svetovni alpinizem
Viki Grošelj, slovenski alpinist, športni pedagog in koordinator akcije reševanja Tomaža Humarja: »Ta tragični dogodek je nenadomestljiva izguba predvsem za Tomaža samega. Bolečina njegovih bližnjih in nas prijateljev se bo sčasoma spremenila v lep spomin, podobno kot denimo pri Nejcu Zaplotniku. Tomaž pa ne bo mogel nikoli več doživljati lepega in norega sveta, v katerem je dovolj prostora za genije in norce. Z njegovo smrtjo je veliko izgubil slovenski in hkrati svetovni alpinizem, saj smo Slovenci v njegovi špici. Ampak čas gre naprej. Prepričan sem, da njegovo slovo ne bo zavrlo, temveč bo kvečjemu še okrepilo hrepenenje mladih alpinistov, da enkrat dosežejo njegovo raven. Kar zadeva vzrok in okoliščine njegove smrti, lahko zatrdim, da jih ne bo mogoče nikdar povsem z gotovostjo pojasniti. So pa švicarski reševalci potrdili naše trditve, da je imel zlomljeno nogo, kar je bil eden od razlogov, da se ni mogel spraviti v zavetje. Umrl je v ponedeljek ali najpozneje v torek, kar pomeni, da je naša akcija na neki način tekla v prazno, a tega pač nismo mogli vedeti. Pomirjeni in veseli smo bili, ko so se švicarski reševalci profesionalno in hitro odzvali, saj nas je skrbelo, da ga ne bodo nikdar našli. Ko so ga, je bilo to za nas veliko olajšanje. Tudi sicer je bila reakcija reševalcev briljantna, celo mnogo hitrejša kot pred štirimi leti na Nanga Parbatu. Ko sem jih poklical in jim poskušal razložiti položaj, so me prekinili z besedami: 'Vse nam je jasno, seveda gremo!' Sicer je bilo vreme za Humarjev vzpon izrazito ugodno, prihaja zima, ko so razmere najbolj stabilne, zato lahko zatrdim, da se je za odhod odločil v pravem času. Večja težava je to, da niti nisem vedel, da je odšel v Himalajo. Če bi mi bilo to znano, bi se lahko odzval še hitreje, tako pa sem za nesrečo izvedel šele v torek. V dobrem letu je Slovenija v Himalaji izgubila štiri alpiniste, kar je težko razložiti. Vendar pa so bile nesreče med seboj tako različne, da enotnega razloga za tragično bilanco ni mogoče najti. Smrt Pavleta Kozjeka in Tomaža Humarja sodi v okvir izjemnega tveganja, Franc Oderlap in Miha Valič pa sta preminila zaradi smole in nesrečnih naključij.«
Andrej Štremfelj, slovenski alpinist, načelnik komisije za alpinizem pri Plezalni zvezi Slovenije: »S Tomažem si zaradi različnih pogledov na določene stvari resda nisva bila posebno blizu, toda ob tem tragičnem dogodku sem uvidel, da sem ga imel vseeno rad. Slabe stvari bo odnesel čas, dobre bodo ostale, in prav je tako. Dal je ogromen pečat slovenskemu in svetovnemu alpinizmu, čeprav je bil posebnež. Toda posebnež v alpinizmu že skorajda moraš biti! Ne vem pa, zakaj se je v Himalajo podal v taki anonimnosti. Vsaka smrt nas vsaj malo strezni, ker začnemo ponovno razmišljati o nevarnosti alpinizma, po drugi strani pa se bojim, da Humarjeva tragična usoda ne bo privabila mladih, saj jim je bil vzornik. Včasih vrhunski alpinisti – ne le pri nas, tudi v drugih pomembnih državah – izginjajo drug za drugim, štirje v enem letu pa je vendarle prehuda bilanca. Z alpinizmom ni nič narobe, morda pa je z nami, ki se s tem ukvarjamo. Pri ekstremnih vzponih že drobna napaka lahko pomeni konec vsega. Ko se za plezanje ne odločiš iz čistega veselja, temveč iščeš druge razloge, je verjetnost nesreče večja.«
Janez Porenta
Slovenski predsednik Danilo Türk je v pismu izrazil svoje globoko in iskreno sožalje svojcem Tomaža Humarja ob tragični izgubi. »Ne bo nam ostal v spominu le kot vrhunski plezalec in izjemen športnik, pač pa tudi kot človek s širokim nasmehom in z neustavljivo željo doseči nemogoče,« je zapisal predsednik. Družini preminulega alpinista je sožalno brzojavko poslal tudi predsednik vlade Borut Pahor, zunanji minister Samuel Žbogar pa je sožalje naslovil na Humarjeve svojce in Planinsko zvezo Slovenije.