David Debeljak: ... sva z Gašperjem Pintarjem obiskala iz Krnice
Po krivici zapostavljena stena!
Slika, ki jo je Pinti posnel nekaj časa nazaj na smučanju izpod Kriške stene je obetala razmere.
Ob nehumani uri se znajdeva v Krnici, pošetava pod steno in se ob rojevajoči svetlobi zazreva navzgor. No realnost v steni je bila precej bolj kopna, vsaj za prvotni cilj in dejstvo, da nimava bivak opreme in Pintija čaka delo v rdeči coni naslednji dan.
Ob opazovanju potencialnih alternativ se odločiva, da vseeno poskusiva, dol še vedno lahko splezava.
Nekaj kasneje, ko plezava po fletnem strmem stirodurju ugotoviva, da tu dol pa ne bova plezala. Nekaj kasneje naju zadane sonce, čisti razkoš vzhodne stene. Obdobje anticiklona je očitno steno že spodobno spraznilo in ni bilo drame z letečimi predmeti.
Dokler je škripalo sva se čisto fletno počutila brez štrika, ko se pred nama pojavi skala, pa se hitro naveževa. Malo s cepini malo z rokami vijugava levo in desno iščoč prehode. Kakšen del je malo siten, razmere niso vseskozi idealne, ma je plezarija čisto prijetna. Vmes obredeva tudi kakšen greben z opastmi, poštamfava grapico in splezava kar neroden mix.
Pa praskava s derezami po suhi skali in nabirava višino.
Na trenutke se zdi, da bova precej kmalu na markirani Jubilejni poti čez zadnje Prisojnikovo okno, pa stvari kar trajajo. Z naraščajočo višino razmera ni bohve kaj, ni pa tako slabo, da se ne da.
Vrhovi se obarvajo oranžno, midva pa še vedno jahava grebene ovešene z vehtami in praskava čez skalo. Avanturo nadaljujeva s čelkami vedoč, da naju kmalu čaka (skoraj) polna luna in da je avto na začetku Krnice še daleč.
Iz stene Zadnjega Prisojnika
Enkrat v začetku naslednjega dne Pinti naredi štant na zajli, kar uradno zaključi smer. Plezanja sicer še ni konec, saj se prečenje po ferati nadaljuje v podobnem (no, zaradi kake zajle tu in tam lagodnem) občutku. V nekem trenutku pozobava še nekaj malice, popijeva preostanek podhlajene pijače, pospraviva štrik in nadaljujeva pohod po južnih pobočjih Prisanka v spodobno trdih snežnih razmerah.
Hribi obsijani z luno so prijetno kičasti, neskončno prečenje v desno, pa je sila neprijazno do levega gležnja, ki ga vseskozi obrača.
Pač hodiš in ne razmišljaš preveč. Enkrat že prideš do Vršiča in še nekaj kasneje do avta na začetku Krnice.
Plezala sva nekje v območju Smeri po spodnji polici s kakšno zimsko varianto. Glede na to kako prazna je stena (sicer predvidevam, da je vsaj Franček dodal še kaj, kar ni zavedeno v spletnih analih) stena vabi na še kakšen (tudi poletni) obisk.