AO Črnuče - Ana Štritof: S Tomažem sva prejšni vikend (30.9) plezala v Jerebici...
...smer Sivi ideal. 3.raztežaje pod vrhom je Tomaž padel in ni bil zmožen več plezati, zato sva poklicala 112. Dispečer ni vedel kje je Jerebica, sem mu povedala, da nad Bovcem in so naju vezali na GRS Bovec. Takoj boljši občutek, saj se je glas na drugi strani malo pohecal in rekel:"Joj škoda lih pod ta lepo zajedo." Okej super, poznajo smer, vedo kje sva. Malo sva še poklicala naokoli, da sva dobila številko od naveze pred nama, da ju ne bi kap, ko bo začel helikopter preletavat steno. Rekla sva si, da tega ne bova govorila naokoli, naj čim manj ljudi izzve, naju bodo pač s helikopterjem ven poteglni in bo mir. No, ko je helikopter prišel prvič in odšel sva si že vedla, da to bo pa j**a (jaz v glasen jok, Tomaž miren). Prišel je še drugič malo pred temo, ampak ni prišel po naju. Midva sva čakala na štantu, na začetku sva se pogovarjala, potem se nama ni več dalo govorit, malo sva kinkala, pojedla sva pa itak že vse.
Reševanje in potek cele noči so dobro povzeli že mediji, tako da ta prispevek služi bolj kot zahvala vsem udeleženim. Torej največja zahvala gre GRS Bovec. Na prvem štantu sem najprej spoznala tri reševalce: Peter, Langus in Teo. Opravičila sem se jim za uničen vikend, oni so se mi pa smejali in rekli, da končno rešujejo plezalce. Vse kar sem si mislila je, kako super ljudje so. Na nas so vmes leteli kamni in brez pomisleka me je Peter potegnil k sebi in me zaščitil...kako super ljudje so. Z Langusom sva nato visela 40min skupaj na štriku, medtem sem ga vprašala ali so kej znucane vrvi, ker se tkole čez rob vlečejo, odgovoril je: "Ja bova vidla." in se smeju. Vmes sva se pogovarjala in hecala. Če me ne bi vse bolelo od visenja, sploh ne bi vedla, da tok dolg visim. V tistem trenutku mi je to ogromno pomenil, saj sem imela ves čas občutek slabe vesti. Na zgornjem sidrišču so bili še štirje reševalci Marko, Jure, Darjo, Miha. Celo noč so vitlali brez prestanka, dokler nismo bili vsi gor pri njih. Dali so nama tudi nekaj za jest in za pit (Coca cola ni bila še nikoli tok dobra kot takrat). Pripravili in potem še pospravili so več 100m vrvi. Poleg njih je bil tudi Peter Borič, eden izmed naveze pred nama, Erik Pavusa pa je bil na vrhu. Srečali smo se na dostopu, v smer sta vstopila pred nama, med plezanjem smo kakšno rekli, malo pred padcom pa sta "pobegnila" naprej. Ostala sta z reševalci in jim pomagala celo noč. Bila sta ključna pri orientaciji do smeri, pomagala sta tudi med reševanjem. Hvala fanta! Hvala vama tudi, ker sem lahko šla k vam v apartma, kjer sta me podprla z makaroni in pustila da malo poležim na postelji. Zahvaljujem se reševalcem letalcem in posadki na helikopterju. Hvala reševalcem, ki ste nas pričakali na letališču v Bovcu (v nedeljo zjutraj obstaja 100 drugih stvari, ki bi jih raje človek počel), hvala reševalki Ani, ki me je zapeljala do kombija in pospremila nazaj do Bovca, saj sem bila malo živčna zaradi vožnje kombija. Hvala Niki in Gašperju (zakonca Beg), ki sta prišla v Bovec in me odpeljala do Kranja, pobrala kombi in Tomaža na Jesenicah.
Prespim in se dobro najem za cel vikend nazaj. Čez par dni pa dobim povabilo na piknik GRS Bovec. Najprej jim uničiva vikend, potem povabijo na piknik...kako super ljudje so. Pred piknikom sem bila živčna, obenem sem se pa tako veselila, da jih bom vidla. Vse kar sem čutila je bila ena sama hvaležnost. Zdeli so se mi kot ena velika družina, ki vsakega toplo sprejme.
Ni samoumnvno, da te nekdo rešuje celo noč, je poleg tega še izjemno prijazen, te spravi v dobro voljo, ali pa nesebično po celem dnevu plezanja pomaga pri reševanju kolegov plezalcev, mogoče pride v Bovec in te odpelje, ker nisi spal že 30+ur. Nevem kako se lahko, ampak...
Tomaž in Ana se vam vsem zahvaljujeva.