Večer, 06.04.2005, Narava, gore in ljudje: Manj znane planinske poti in vrhovi
Manj znane planinske poti in vrhovi
Zanimiva glava polhograjske Grmade
O Grmadi je že leta 1930 Rudolf Badjura v knjižici 100 izletov po Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem napisal, da njen vrh na vsako stran kaže drugačen obraz. A ne le to. Iz zgodovinskih podatkov je ta natančni opisovalec naše gorske krajine, poti, značilnosti, šeg in navad, pripovedk domačinov in vsega drugega, kar naj bi pritegnilo pozornost takratnih turistov ob potepanju po naši deželi, izvrtal tudi to, da"... vrh Grmade ima markantne, ostro zarisane oblike" pa da "so jo Francozi svojčas nazivali Louis Quatorze, ker se jim je dozdevalo, da je njen čudno rogljati greben z navpično odsekano kopo močno podoben čeljusti in nosu francoskega kralja Ludovika XIV". To naj bi bilo torej v času Napoleonovih Ilirskih provinc, dandanašnjim izletnikom, ki se konec tedna naravnost gnetejo z vseh strani na teme te piramidaste gore - tako izgleda s katarinske strani - pa to ne roji po glavi, saj se pehajo po gorah preveč prazni in ravnodušni. Ampak če so že Napoleonovi vojaki opazili to silno podobnost z obrazom svojega kralja, čemu ne bi tudi novodobni pohodnik poskusil najti vsaj stojišče, od koder se mu Grmada pokaže s tem obrazom. Da le ne boste preveč tavali tam okoli, naj vam povem, da se boste morali potruditi po stezah z Gont proti Tošcu in Velikem Babniku in se večkrat ozreti proti Grmadi, saj veste, da pregovor pravi: Brez muje se še čevelj ne obuje.
In čeprav se konec tedna pomikajo proti Grmadi velikokrat nepregledne množice izletnikov, boste v njeni neposredni bližini tudi na sončno nedeljo našli steze, na katerih ni ljudi in se lahko predate sončnim žarkom, ki so zdaj na južnih straneh posušile zadnje srage spominov na odhajajočo zimo.
Avto pustimo kar na parkirišču pri šoli na Topolu, bolj znano na Katarini, potem pa brez naglice po cesti proti Grmadi in Gontam, toda zgoraj pri opustelem kamnolomu pod Goljekom ne po markirani poti desno, ampak kar po cesti levo še malo v breg ter potem po klancu skozi bogato pobočje cvetočega resja polagoma navzdol do partizanske vasice Belo ter nekaj pred vikendskim naseljem Ojstrica. Marsikomu se zdi nesmiselno izgubljati višino, a je že tako, da bi se najmanj trudili, ko bi kar obležali pred domačim televizorjem. Vasica Belo je obnovljena, tudi lepo urejena, s slikovitim pogledom na Katarino. Nad zaselkom se dvignemo na nekakšen travnat greben, od koder se odpre prelep pogled na Grmado, desno pa v bregu najdemo še dve počitniški hišici. Tod se začne neoznačena stezica, ki se skozi gozd visokih rdečih borov, pod katerim se razprostirajo pravcate preproge cvetočega resja, prekinjenega z manjšimi skalnatimi strugami, v kratkih okljukih polagoma dviga na stranski brezimeni greben. Nekaj minut višje - naj vendarle pripomnim, da naj ne hitimo, ker te sramotne poti ni veliko - pridemo do sedela, kjer se stezica spusti v desno na prečenje vzhodnega, delno peščenega, tudi z brinjem poraslega pobočja, levo pa se s sedla dviga še bolj slabotna potka ter po tem grebenčku med skrivenčenimi bukvami, tudi resjem in brinjem ter potem navzdol, kjer se stezi spet združita ter pridružita uhojeni markirani poti na Grmado. Če smo tod prvič, bomo z veseljem obhodili obe omenjeni potki. Še preden pridemo na označeno planinsko pot, je miru konec, saj skozi gozd odmevajo koraki in glasovi pohodnikov, med katerimi je vedno tudi mnogo otročajev. Zdaj gremo lahko naprej proti Gontam in Grmadi, lahko pa se obrnemo v desno, saj nas čaka še del samotne poti. Pri drugi klopci v smeri proti Katarini, kjer se planinska pot spusti v levo v senčno pobočje, kjer zdaj cvetijo tisoči cvetov teloha med zaplatami snega, nadaljujemo lepo naprej po komaj vidni grebenski potki, ki se polagoma zarašča, na 809 metrov visoki Goljek z razvalino na vrhu. Tisto je bil najbrž kak manjši hlev. Od tod se steza precej strmo spušča, še vedno po grebenu, da nekaj nižje preči star kolovoz in se še malo dvigne, pa zopet spusti in se levo od na začetku omenjenega opuščenega kamnoloma pridruži planinski poti. In tako so zadnje bolj samotne poti med Katarino in Grmado spoznane, zdaj nam preostane le to, da tod hodimo bolj tiho, saj ima žival rada mir. In če bomo takšni, bomo ugledali kakšnega gamsa.
Jože Praprotnik