Pr' Jezer: Alpinistični tabor 2014 / Obnova Češke koče / Skalaši v dolini Glinščice
Alpinistični tabor 2014
Letošnji poletni alpinistični tabor je bil kljub nezavidljivim vremenskim razmeram relativno uspešen. Izvedli smo ga med 21. in 25. julijem, pot pa nas je vodila v italijanske Dolomite.
V ponedeljek ob 5. uri smo odšli z Jezerskega proti Kranjski Gori in naprej proti prvemu cilju, Rifugio Auronzo, po naše planinski koči Auronzo, kjer smo imeli rezervirano sobo. Vreme je bilo obupno, vendar smo krajši presledek med dežjem izkoristili za ogled našega plezalskega cilja – Dibonovega raza v Treh Cinah (Tre Cime di Lavaredo). Sicer v dvomih, da se bodo naši načrti uresničili, smo odšli zgodaj spat, budilke pa smo navili za ob 5. uri.
Jutro je bilo premrzlo, stena pa še vlažna, zato smo spanec podaljšali do 7. ure, smer pa smo zamenjali za lažjo »normalko«. Sestavili smo dve navezi, ki sta ju vodila novopečena gorska reševalca Žan in Denis. Po dobrih petih urah plezanja smo si na vrhu segli v roke, se hitro poslikali in se takoj začeli pripravljati na spust, kajti približevali so se nam temni oblaki. Vreme je potem sicer zdržalo do večera, vendar je bilo pričakovati, da se bo na 450-metrskem spustu tudi kaj zapletlo, če ne drugega, pa štrik. »Abzajl« nam je tako vzel več časa kot vzpon in do koče smo prišli tako pozno, da je bila le-ta že zaprta. Malo smo vohljali naokrog in opazili so nas, tako da smo se lahko dogovorili še za eno nočitev, večerjo pa smo morali skuhati zunaj pod balkonom.
Naslednji dan je bil kljub napovedim precej boljši kot prejšnji, tako da smo iz prve roke lahko videli, kaj pomeni množični turizem. Trume ljudi, kolesarjev, avtomobilov in avtobusov so se vile po cesti proti Trem Cinam, mi pa smo jo mahnili v drugo smer, v Cortino d'Ampezzo, kjer smo se nastanili v kampu. Popoldne smo izkoristili za raziskovanje okoliških gozdov, po več urah pa nam je celo uspelo najti plezališče, ki smo ga iskali. Na žalost se je že večerilo, tako da plezali nismo ravno veliko, smo pa odkrili zelo zanimiv adrenalinski park sredi gozda. Tja smo se imeli namen vrniti naslednji dan, po plezanju v petih stolpičih (Cinque Torri), a na žalost je že ponoči začelo deževati in ni kazalo, da bo kmalu prenehalo. Zato smo se odločili, da gremo kar domov. Udeleženci: Žan Karničar, Denis Durič, Alja Markič, Jasna Durič, Gašper Karničar, Nina Hafner
Jasna Durič
Obnova Češke koče
Občina Jezersko je v letošnjem letu namenila del proračunskih sredstev za investicijo v obnovo Češke koče. V sodelovanju s Planinskim društvom Jezersko, ki upravlja kočo, je bil sprejet načrt obnove, tako da je bil že v mesecu juniju v velikem delu obnovljen dotrajan balkon in so bili zamenjani podporni stebri. V začetku meseca oktobra pa bodo potekala dela v notranjosti koče, kjer bo z novim pogradom in notranjo opremo ter vrati in oknom popolnoma na novo opremljena soba št. 5. Na novo bo izdelano stopnišče do skupnih ležišč, okno na hodniku ter okna v skupnih ležiščih. Zamenjan bo star opaž na stopnišču, ki loči t. i. »zastrešno«. Kuhinja pa bo dobila nova vrata.
Občina je sodelovala tudi pri nadomestni izgradnji nove spodnje postaje tovorne žičnice, ki je namenjena oskrbovanju koče. Ker je bil star objekt povsem dotrajan in nefunkcionalen, bo novi bistveno bolj uporaben in praktičen. Občina je izvedla strojna gradbena dela in prispevala celotno količina lesa. Sicer pa je Češka koča v letošnjem letu beležila 250 nočitev in zabeležila 1645 vpisov obiskovalcev v knjigo gostov, kar je bistveno manj kot pretekla leta. Vendar če z optimizmom zremo naprej in verjamemo, da bo naslednje poletje bolj sončno kot letošnje, lahko brez skrbi zatrdimo, da se bo obisk v planinski postojanki ponovno povečal.
Peter Sušnik
Skalaši v dolini Glinščice
Kilometri na avtocesti proti Primorski bežijo. Končno! Vremenska napoved je za spremembo ugodna in skupinica otrok s spremljevalcema iz hribov drvi proti morju. Kam? Ja v skale vendar! Tokrat smo si Skalaši iz domačega planinske društva izbrali za cilj dolino rečice Glinščice (Val Rosandra) v zaledju Trsta, kjer nas pričakujejo številne možnosti plezanja na dobro zavarovanih plezalnih poteh v odlični skali Kraškega roba.
Z avtoceste zavijemo v Kozini in za začetek brezuspešno iščemo trgovski center najboljšega soseda, pa se potem zadovoljimo s ponudbo drugega velikega trgovskega podjetja. Malico imamo resda s seboj, a kaj sladkega nam bo pa tudi prišlo še kako prav. Po nekaj kilometrih vožnje prek nekdanjega mejnega prehoda Krvavi potok se mimo Bazovice zapeljemo na območje naravnega parka Glinščice. Z majhnega parkirišča se vzpnemo le nekaj sto metrov in že smo pod strmimi stenami. Vzorno se opremimo s plezalno opremo in Milan nam za uvod še enkrat razloži osnove samovarovanja na zavarovanih plezalnih poteh. Način gibanja in napredovanja kar takoj preizkusimo v praksi.
Čeprav stene niso visoke, je pot domiselno speljana sem in tja se marsikje spusti in ponovno vzpne prek nekaterih zelo zahtevnih detajlov. V skali tako prebijemo nekaj ur in občasno se nam odpre lep pogled na kraško vasico Botač (Bottazzo) in na obmorski Trst. Ko nam zgodaj popoldne v skalah postane že pošteno vroče, v senci najdemo še vhod v manjšo jamo in se preizkusimo še v raziskovanju jam. Naravni park ponuja tudi zanimive sprehode in po krajšem počitku se odpravimo na raziskovanje okolice. Rečica je v kraški svet vrezala globoko strugo in na dnu so nastala številna korita in bazeni. V daljavi nas vabi tudi lep slap in ker je okoli doline speljana urejena steza, si privoščimo kar dolg izlet in si na koncu ohladimo utrujene noge v čisti vodi rečice. Hja, pa saj smo povsem blizu morja! Proti večeru se zapeljemo še v Ankaran in si privoščimo kopanje v morju za popoln počitniški dan.
Brane Žagar, PD Jezersko