Slovenske novice - Uroš Praš: Gorski reševalci so šli v ponedeljek v akcijo in nad Tamarjem rešili sedem plezalk.
RATEČE – Kot nam je povedal vodja akcije Jure Jeršin, so ob 14.12 na pozivnike dobili sporočilo: »Reševanje plezalcev na Jalovcu. Zbor v garaži!« Ob pogledu na oblake, ki so se z jugozahodnikom z veliko hitrostjo valili prek stene Šit, Jalovca in Rateških Ponc, je bilo utopično računati na reševanje s helikopterjem. Ko je dobil informacijo, da so se ženske zaplezale v Ozebniku, je imel v nahrbtniku najnujnejšo opremo in bil na poti k dvanajstim kolegom. Njihov načelnik je kljub slabi napovedi zaprosil za helikopter, ki bi jih prepeljal čim bližje nesrečnic. Ura je bila relativno pozna, za popoldne so napovedovali kakšno nevihto, zato je bila pomembna vsaka minuta. Približno ob 15. uri je helikopter pristal na pristajališču. Vkrcala sta se člana GRS Rateče, da bi si skupaj s posadko ogledali možnosti za odlaganje ekipe ter ugotovili, kje točno so Avstrijke. Pilot Dejan Kocuvan je poskušal dvojico odložiti na Kotovem sedlu, tudi z vitlom, a veter je bil premočan. Pod zadnjim skokom pred najožjim delom Ozebnika, to je več kot polovica dolžine enega najbolj znanih in zloglasnih predelov naših gora, sta opazila gručo ujetih. Plovilo je ekipo odložilo šele na križišču letne poti na Kotovo sedlo, kar je žal precej nižje od želenega, kljub temu pa so tako prihranili dobro uro hoje z vso opremo. Helikopter je v treh naletih tja prepeljal devet reševalcev.
Ob 16.30 je bil prvi reševalec že pri skupinici, ki se je stiskala pod steno Goličice, proč od vpadnice padajočega kamenja in močnega vetra. Skupaj s kolegom sta dekleta opremila z improviziranimi pasovi, ko so se jima pridružili še trije. Prek sidrišč so jih v spremstvu reševalcev spustili do večjega snežišča, kjer so si reševalci nadeli dereze, da so lažje kontrolirali spust negotovih, a pogumnih deklet – te namreč niso imele ne derez in cepinov. Ob 19. uri so bili vsi na varnem, sledil je še sestop po stezi v Tamar. Avstrijke iz okolice Kitzbühela so med potjo povedale, da so hotele prek Jalovca nadaljevati pot do zavetišča pod Špičkom. Na karti so videle, da pot vodi tudi skozi Ozebnik; sicer so šle mimo table, kjer piše, da je pot zaprta, a kaj, ko je opozorilo napisano samo v slovenščini. Ko so videle, da so se znašle v pasti, so k sreči poklicale na pomoč in se niso same poskušale izvleči iz zagate – to bi lahko imelo povsem drugačen konec zgodbe.
Do koče so prišli tik pred temo in pred prvimi kapljami dežja, kot je opis reševanja končal Jeršin. Mi pa ne mimo dejstva, da GRS Rateče kljub malo akcijam, vendar so vse zelo zahtevne, deluje kot dobro namazani stroj.
Uroš Praš