Večer, Okolje in družba - Lučka Kajfež Bogataj: Lokalne volitve so pred vrati in volilni štabi so po občinah praktično že začeli bitko za županske stolčke. Prihaja torej čas, ko se bo politika spet za kratek čas spogledovala z okoljsko tematiko, …
… za vsak slučaj seveda, če bi to lahko prineslo volilno zmago. Točno to se počne tudi na državnozborskih volitvah, ko ima vsaka stranka tudi zeleni del programa. Seveda se po dobljenih volitvah okoljska prizadevanja razblinijo in vsak premier težko sploh dobi ministrskega kandidata za ta resor. Okoljski resor ni privlačen, saj so tam nerešeni stari problemi, spiski neizpolnjenih evropskih zahtev in zakonov, pa celo grozeče finančne kazni.
Politika je pač taka, kakršni so volivci. In če ti, torej občani, niso zainteresirani, da kaj postorimo, da bomo bolj zdravo in bolj trajnostno izkoriščali naravne vire in prostor, potem jasno tudi politiki, torej župani, ne bodo. Kaj konkretno naj recimo povprečni Slovenec zahteva od svojega bodočega župana? Spisek okoljskih zahtev je lahko neskončno dolg, ampak na prvih mestih so zanesljivo zahteve, da naj župan poskrbi za izvajanje strateških in celovitih projektov na področju energetske učinkovitosti stavb, prometa, spodbujanja novih tehnologij in rabe obnovljivih virov energije. Znano je, da javni sektor na lokalnem nivoju neupravičeno porabi vsaj tretjino preveč energije. Pomanjkanje finančnih sredstev je seveda lahko problem, a župan mora tudi najti javno-zasebna partnerstva in znati priti do nepovratnih evropskih sredstev, v nasprotnem primeru je nesposoben in ga ni za voliti. Običajno pa je denar le slab izgovor in resnična težava tiči v premalo znanja na lokalnem nivoju ali pa kar v brezbrižnosti. Kako pa naj si razlagamo dejstvo, da je do sedaj le pol slovenskih občin izdelalo lokalni energetski koncept, izvedenih ukrepov pa je še pri teh relativno malo. Vprašajmo kandidate za župane, zakaj lahko nekatere občine ponudijo brezplačni mestni prevoz, ali pa so že energetsko prenovile javno razsvetljavo in izgradile fotovoltaične elektrarne na šolah ali javnih objektih. Očitno se da, če se hoče.
Drugi okoljski paket želja za nove župane pa bi moral vsebovati vse, kar se tiče naše varnosti pred vrememskimi ujmami. Te rušijo in ubijajo in Slovenija ima žal vse naravne danosti, da ekstremno vreme lahko udari kadar koli. Ima občina dobro organizirane službe za reševanje? Ima pripravljene načrte, izobražene in usposobljene ljudi? Je k tej problematiki usklajeno pristopila s sosednjimi občinami, saj vemo, da ujma udari na širšem območju. In še pomembneje: je poskrbljeno za ozaveščanje ljudi? Ali občani vedo dovolj o podnebnih spremembah, o njihovih posledicah? Bo nova županja ali župan popravil napake v prostorskem načrtovanju in ne bo spodbujal gradnje na poplavnem ali plazovitem območju? Bo pustil pozidati še tisto kmetijsko zemljo, ki jo občina ima, ali raje pustil, da naselja rastejo navznoter in ne navzven. Vse to so vprašanja za volilna soočenja.
Zaključim naj z odgovorom na vprašanje, ki mi ga največkrat zastavijo novinarji ali kolegi. Kaj lahko za boljše okolje in za blažitev podnebnih sprememb naredi posameznik? Stori lahko dvoje, da pomete z lastnimi ekološkimi napakami pred svojim pragom in da izkoristi svojo volilno pravico. Jeseni je čas za to drugo.
Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja