PZS: Alpinistke le nismo »vrsta na robu izumrtja«!
Tabor je bil od 27. do 29. avgusta 2012 v Karnijskih Alpah, nastanjene smo bile v Rifugio Calvi
Vodja tabora: Maja Lobnik (AO TAM), pomočnica Monika Kambič (AO Kamnik)
Mentorice: Mira Zorič (AK Slovenska Bistrica), Nastja Davidova (AO PD Ljubljana-Matica), Neda Podergajs (PD Ljubljana-Matica).
Udeleženke: Eva Grosek (AO Ljubljana-Matica), Eva Hrnčič (AO Celje - Matica), Janja Kos (AK Slovenska Bistrica), Jerca Miklič (AAO), Laura Dovč (AO Ljubljana-Matica), Neli Pegan (AAO), Neža Flajs (AAO), Tjaša Jelovčan (AO Kranj), Ursula Hribernik (AK Slovenska Bistrica), Ana Rosa (AO Ljubljana-Matica).
Poročilo vodje tabora
Od ponedeljka, 27., do srede, 29. avgusta, je v Karnijskih Alpah potekal ženski alpinistični tabor, ki se ga je udeležilo 10 deklet (9 pripravnic in 1 alpinistka) in pet alpinistk, ki so bile zadolžene za njihovo mentorstvo.
Kot izhodišče smo si izbrale prijetno planinsko kočo Rifugio Calvi na nadmorski višini 2164 metrov, v majhni krnici, obdani s številnimi stolpiči iz bele skale: Torres Peralba (Torre Peralba, Torre Saf, Torre Fiori), Monte Peralba, Pic Chiadenis, Dente del Pescecane, Monte Chiadenis. Njihove plataste, večinoma na jug obrnjene stene so nam v treh dneh nudile prijetne plezelne cilje, kar se je za prve dni po ohladitvi izkazalo kot zelo primerno.
Na pot smo se podale v nedeljskem deževnem (kakopak, saj je bilo kar 17 babnic na kupu) popoldnevu. Pot nas je vodila preko Trbiža in Tolmezza do Sappade, kjer smo zavili v dolino Valle di Sessis do parkirišča pod Rifugio Sorgenti di Piave, od koder so tiste najbolj zagrete krenile še v snežnem metežu do približno uro hoda oddaljene koče. Ko smo se zvečer vse zbrale v toplem objemu jedilnice, se je zunaj že začelo jasniti in v soju zvezd so se sramežljivo prikazali obrisi tamkajšnjih sten- še mokrih in po vrhovih poprhanih s snegom. Mrzel veter je vlekel ob robovih koče, medtem ko smo grizljale tradicionalno polento in izžrebale naveze za prvi plezalni dan. Iskanje primernih ciljev se je zavleklo daleč v noč ...
Ker je bilo v ponedeljek napovedano lepo vreme, jutro pa je bilo mrzlo in vetrovno, se nam ni mudilo z vstajanjem. Nekoliko nas je skrbelo tudi to, ali bodo stene že suhe, tako da večinoma nismo izbirale kaminov. Izkušnje prvega plezalnega dne, ki je minil brez zapletov (sama sem pozabila plezalnike na koči in preživela dan v teniskah), smo delile po večerji, ko smo sestavile nove naveze (nekatere so bile pač nerazdružljive in so si ustvarile svoje »projekte«). Večer nam je popestrila Mira s svojimi res hudimi zgodbami in doživetji skozi desetletja. Tudi v torek nam je vreme dobro služilo, tako da smo se dodobra naplezali. Nastja in Neda sta opravili prvo žensko ponovitev smeri Baschera-Solero v Pic Chiadenisu. Oskrbnikom smo se očitno prikupile, tako da so nas častili z rdečim vinom in torto ... Neizbežno se je bližal zadnji plezalni dan, ki smo ga večinoma izkoristile za plezanje krajših smeri nad kočo, saj nas je čakal še povratek domov.
Menim, da je bil namen tabora dosežen, saj so udeleženke spoznale novo plezalno območje, v katerem so se samostojno odločale glede izbire smeri in jih večinoma plezale povsem samostojno v enakovrednih navezah, seveda pod budnim očesom »ta starih«. Prav tako je bil namen tabora druženje in spoznavanje novih soplezalk, upam da bo iz teh poznanstev zrasla kakšna nova udarna mlada naveza.
Preplezanih je bilo lepo število klasičnih in športnoplezalnih smeri:
Ponedeljek, 27. avgusta:
Kambič-Pegan-Hrnčič: Torre Peralba , Via Veronica (VI-, 200 m)
Davidova-Dovč-Jelovčan: Torre Peralba, Millenium Bug (6c+, 340 m)
Lobnik-Miklič-Rosa: Torre Saf, Grand Diedro Sud (V, 400 m)
Podergajs-Flajs-Grosek: Torre Peralba, Via Veronica in Dente del Pescecane, Il Tartaro (6a, 150 m)
Pegan-Grosek: Dente del Pescecane, Il Tartaro (6a, 150 m)
Zorič-Hribernik-Kos: Monte Peralba, Via delle Placce (4b, 110m) in Via Solle del Autumno (6b+, 120 m).
Torek, 28. avgusta
Lobnik-Jelovčan: Torre Peralba, Via dei Camini (V+, 300 m) in Via Veronica (VI-, 200 m)
Kambič Monika-Mali Alenka-Dovč: Torre Peralba, Via dei Camini (V+, 300 m)
Zorič-Kos-Hribernik: Torre Peralba, Via Veronica (VI-, 200 m)
Grosek-Rosa: Dente del Pescecane, Via Reny e Guffix (V+, 200 m)
Pegan-Flajs: Monte Peralba, Via delle Placce (4b, 110 m)
Miklič-Hrnčič: Dente del Pescecane, Via Reny e Guffix (V+, 200 m)
Davidova-Podergajs: Pic Chiadenis, Baschera-Solero (6c+, 230 m)
Sreda, 29. avgusta
Pegan-Flajs in Zorič-Kambič M.-Mali A.: Dente del Pescecane, Via Reny e Guffix (V+, 200 m)
Lobnik-Jelovčan in Hribernik-Kos: Dente del Pescecane, Il Tartaro (6a, 150 m) in La Carie (6b+, 150 m)
Miklič-Hrnčič: Torre Peralba, Via dei Camini (V+, 300 m)
Davidova-Grosek-Rosa: Torre dei Fiori, Via Simonbea (6b+, 300 m)
Predvsem me veseli dejstvo, da je tabor potekal v sproščenem in prijetnem ozračju brez slehernega zapleta ali poškodbe. K temu je zagotovo pripomoglo tudi osebje koče z oskrbnico na čelu, ki je bila v veliko pomoč tudi pri izposoji vodničkov in svetovanju pri izbiri ciljev ter iskanju sestopov.
Dekleta so se složno strinjala z našo idejo, da bi tabor postal tradicionalen.
Na svidenje naslednje leto na ženskem alpinističnem taboru 2013!
Maja Lobnik
Predstavitev odpravarstva
Udeleženkam sem predstavila tudi odpravarstvo. Kako je dobro, da skušajo na začetku odkriti svojo pot in se opredeliti ali jih navdušuje plezanje na visokih višinah ali pa bolj skalna plezarija v visokih granitnih stenah.
Pogovarjele smo se o izbiri cilja, priprave na odpravo in kako se lotiti celotne zadeve: od logistike do fizične priprave. Predvsem je pomembna zelo velika želja po uresničitvi.
Mislim, da je bil tabor uspešen. Mogoče pa alpinistke le nismo »vrsta na robu izumrtja« (to je bilo glavno vodilo in namen letošnjega tabora). Najbolj »zagnane« se bodo lahko v prihodnje dokazale.
Monika Kambič
Poročilo udeleženke
Prvi ženski alpinistični tabor, podprt s strani PZS in Komisije za alpinizem je organizirala Maja Lobnik s pomočjo Monike Kambič. Odvijal se je v Karnijskih Alpah, nad mestom Sappado.
Med potjo iz Slovenije do parkirnega prostora v Italiji je močno deževalo, zato smo na parkirišču, pol ure hoje oddaljenim od Rifugia Calvi, počakale v avtomobilih še nekaj minut, da se je vreme zjasnilo. Nato smo si oprtale nahrbtnike in odkorakale koči naproti. Tamkajšnji oskrbniki so nas že čakali s toplo večerjo. Po obedu smo se na uvodnem sestanku predstavile, dogovorile za naveze in pobrskale po vodničkih.
Jutranje vstajanje ni bilo tako »jutranje naporno«, saj je bila ura že skoraj osem, ko smo zajtrkovale. Dnevi so minevali v kompaktni skali, v dobri družbi, ob zanimivih in zabavnih zgodbah, podnevi v jasnini s prijetnim razgledom ter zvečer v koči, kjer so nas tretji večer presenetili z vinom in na zadnjem sestanku s torto. Ko so se oskrbniki navadili našega direndaja, in specialnih prehrambenih navad pri večerji, sicer pa nismo imele posebnih »kapric«, saj se gremo »alpinistiko«, pa smo žal že morale oditi.
Tako ali tako je bilo napovedano slabo vreme, ampak ne, zato nismo krive me, kljub vsakdanjemu kar pestremu čebljanju. Z njim smo začele že okrog štirih popoldne. Smeri so bile namreč kratke, tudi dostopi in sestopi, večinoma kar s spusti ob vrvi. Zato niti nismo bile tako utrujene. Druženje nam je dalo nov polet in nas navdušilo, da se na taboru snidemo spet drugo leto.
Nova medsebojna poznanstva pa bomo izkoristile še za sprotno plezarijo.
Zahvaljujemo se vsem izkušenim alpinistkam, saj nam je nadebudnim v čast, da smo vas spoznale. Zahvaljujemo se tudi PZS in KA PZS za pokrite stroške. Hvala!
Jerca Miklič