Zechnerhöhe (2187 m n. m.)
Dvatisočak v Nockbergih v Avstriji. Pred 14 dnevi je v tem delu pihal močan veter. Grebeni in vrhovi so bili spihani in ledeni, ponekod je bilo precej napihanega snega. Lavinsko varen vrh.
Jelena Justin
Danes bomo spet obiskali Nockberge, saj so ti vrhovi kot nalašč za uživanje s krpljami. Lavinsko so varni, a treba je izbrati pravo linijo vzpona. Če le slepo sledimo sledem, ni nujno, da vodijo na »naš« vrh, in obenem ni nujno, da vodijo po najvarnejši poti. Mi se bomo danes povzpeli na Zechnerhöhe. Če so razmere optimalne, lahko nadaljujemo še po grebenu naprej, vse do vrha Gaipahöhe. Naj omenim, da je v Avstriji uporaba lavinskega trojčka obvezna.
Skozi predor Karavanke se zapeljemo v Avstrijo in se vozimo v smeri Salzburga. Avtocesto zapustimo na izvozu Gmünd, kjer sledimo cesti proti Innerkremsu. Peljemo skozi do koče Dr. Josef Mehrl Hütte v kraju Schönfeld, kjer je naše izhodišče. Zadaj za kočo nas smerokaz usmeri strmo v klanec. V nekaj okljukih smo pri manjšem gozdičku, ob katerem pa nadaljujemo v desno, ko dosežemo poteptano pot, ki jo uporabljajo zaradi smučišča. Pot vzpona praktično poteka po markirani poti, saj se ves čas drži grebena. Vemo, da zimski vzponi v gorah lahko potekajo precej drugače kot poletni, ker se izbirajo varne linije. Po steptani poti, ki je pravzaprav smučišče, se povzpnemo do zgornje postaje vlečnice. Kje bomo nadaljevali, je odvisno od razmer. Lahko gremo po grebenu, desno nad zgornjo postajo, lahko pa po levi strani, po manjši dolinici, ki se višje v okljukih dvigne na greben. Po njem se povzpnemo do prvega dvatisočaka. To je Mattehanshöhe (2086 m n. m.). Do sem smo potrebovali približno 1 uro. Že tukaj se nam odpre lep pogled, predvsem pa pogled na pot, ki je še pred nami. Po grebenu sledimo naprej. Nadaljujemo v smeri ograje, jo prestopimo in se ob njej začnemo rahlo spuščati. Še enkrat prečimo ograjo in zavijemo desno, še vedno ob ograji. Kmalu smo pri eni od žičničarskih hišic. Hodimo nad nekdanjim smučiščem Innerkrems, ki že nekaj let ne obratuje več, nekdanje proge so pa idealne za turno smučanje in krpljanje. Prostrana pobočja, deviška belina so kot raj na zemlji. Ob ograji nadaljujemo, vrh pa že vidimo pred seboj. Tik pod vrhom je zgornja postaja ene od nedelujočih vlečnic. Odličen orientir. Zgrešiti je ni mogoče. Vrh je videti še precej oddaljen, vmes se še celo malce spustimo, nato pa začnemo zadnji vzpon. Ko dosežemo zgornjo postajo vlečnice, nas do vrha čaka še pet minut zložnega vzpona. Naš drugi dvatisočak je Zechnerhöhe, (2188 m n. m.). Če smo tiho, lahko na tem vrhu opazimo šarmantne belke, ki so v zimskem času popolnoma bele barve.
Razgled nas nagradi. Proti jugu vidimo Königstuhl, Seenock, Grünleitennock, Peitlernock in Bärenaunock, Ochsenriegel, Schilchernock, Klölingnock, Gaipahöhe, v daljavi se vidijo Visoke Ture, Nizke Ture itd. Značilnost vrhov v Nockbergih je ta, da so pozimi precej spihani, saj je tukaj veter resnično doma.
Zaradi jeklenega konjička, ki nas zvesto čaka, sestopimo po poti vzpona. Varianta je tudi, da po sestopu z vrha Zechnerhöhe, ko dosežemo nekakšno sedelce malce pred hiško nedelujoče vlečnice, zavijemo levo in sestopimo v dolino. Naj opozorim, da je sestop strm in zahteven, zato priporočam pot vzpona.
Nadmorska višina: 2192 m
Višinska razlika: 600 m
Trajanje: 4–5 ur
Zahtevnost: 2 / 5