Zgornjesavinjski AK Rinka - Samo Janež: V začetku novega leta, na petkovem ferajnu smo se zmenili da gremo proti Istri.
V torek smo se že odpravili na mini dopust proti Rovinju, kjer ni manjkalo dogodivščin. Te so se začele že predeno sem sam vstopil v Davidov zeleni kombi, ki se je preden je prišel do mene že malo zapeljal po travi. Od mene sva šla naprej do Roka, kjer sva se morala umakniti njegovi mami, ki se je ravno odpravljala v službo. Midva se umikava njej, nama pa se ni umikalo drevo za nama, tako da sva se zaletela vanj. Na srečo je počil samo nosilec odbijača. V drugem poizkusu vzratne vožnje sva bila oba osredotočena na drevo in tako čisto pozabila na najino desno stran, kjer naju je tokrat pričakal smetarski tovornjak, na srečo je njegov voznik bil pozornejši od naju n tako kombi še ni za v smeti. Potem še par minut čakava Roka da zmeče stvari v kombi, potem pa gasa v pekarno po zajtrk. Potem pa je pot do Ljubljane, kjer smo pobrali Primoža brez problemov, razen na črpalki, kjer sem kot vzoren državljan v kanister za gorivo natočil dizel namesto, saj vemo česa ... Pot nas je iz prestolnice peljala čez primorsko, kjer se pelješ skozi en čudovit drevored, katerega stvarnik je gotovo že pod rušo, naprej do mejnega prehoda. 
Tam so policisti ugotovili da ima Primož pretečeno osebno, pa je sledilo brskanje po nahrbtniku, da bi našli potni list. Na srečo se je policist naveličal čakanja in nas spustil naprej. V Rovinj smo prišli okoli poldneva in jo takoj mahnili v plezališče, kjer smo se nastavljali soncu, ko pa se je le to skrilo smo odšli na parkirišče in si skuhali makarone. Ti so bili, kot se za vsako jed spodobi, črne barve, na našo srečo od popra. Po kosilu smo se zopet naložili v kombi in se odpravili proti Limskemu kanalu. Na cesti, nas sredi dolge ravnine preseneti 90° ovinek v desno, 
gume so cvilile, zadnji del kombija je odnašalo, na srečo zopet brez posledic. Konec ovinka smo se ustavili, zasukali, ter se odpeljali nazaj pogledat, če je možno da je takšen ovinek sredi ravnine neoznačen. Po strokovnem pregledu smo potrdili že ugotovljeno, o znakih ni bilo ne duha ne sluha. Za tem smo poiskali prostor za spanje, ki pa je bil v začasni uporabi, tako da smo se obrnili in šli iskat vodo, ki pa je na žalost nismo dobili pri nobeni hiši, tako da smo jo morali kupiti v trgovini. Po vrnitvi na prostor za spanje je bil le ta že prost, tako da smo si postlali in po urici smeha in modrovanja odšli spat. Prebudili smo se v oblačno jutro, ga začeli s kavo in zajtrom, sledilo pa je skoraj dvo urno iskanje željenega sektorja za plezanje, ko smo že skoraj obupali, pa nas je razveselil Rok z novico, da je našel skale in tako smo lahko tudi drugi dan našega mini dopusta plezali. Pot nazaj je minila brez zapletov, v Ljubljani smo se povabili še k prijateljici na kavo, ta pa nam je potem postregla še z večerjo, za kar smo ji hvaležni.