Novi tednik Celje: ... zahteva več kondicije, znanja in opreme - PD Slivnica pripravlja zimsko planinsko šolo
Planinarjenje v snegu ima mistični čar, ki mu iz leta v leto podleže več ljudi. Pri tem moramo vedeti, da so zimske razmere v gorah precej bolj nepredvidljive in nevarne, kot si povprečen planinec predstavlja. Poleg boljše psihofizične pripravljenosti zimski vzponi zahtevajo boljšo opremo, boljše znanje o njeni uporabi in predvsem upoštevanje zunanjih okoliščin. Vremenske razmere so pozimi v gorah še bolj pomembne, pri čemer so opozorila Agencije za okolje o plazovih in podobnih nevarnostih vredna vse pozornosti in upoštevanja.
V Planinski zvezi Slovenije si prizadevajo ljudem gore približati v vseh letnih časih in jih opozoriti tudi na nove, sodobnejše pristope, kot sta gorsko kolesarjenje in turno smučanje. Zimske gore so privlačne, po drugi strani pa pri večini ljudi vzbujajo tudi določeno mero strahospoštovanja. »S čimer ni nič narobe,« pravi generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko. »Zimske razmere zahtevajo precej boljšo psihofizično kondicijo, več znanja in več opreme, kot to velja za poletni čas. Pod okriljem različnih planinskih društev zato pripravljamo celo vrsto izbraževanj.« Statistika je kruta. Gore vsako leto vzamejo približno trideset življenj. Vendar se zelo malo nesreč zgodi med organiziranimi planinskimi dejavnostmi.
Kritično do sebe in spoštljivo do gore
Varno pohajkovanje po zasneženih gorah zahteva poznavanje nekaj osnovnih pravil.
Hoja po snegu je v prvi vrsti veliko bolj naporna. Na označbe v obliki markacij lahko na primer za silo računamo v gozdu, medtem ko je na planem to nemogoče. Tudi jeklenice in klini so običajno prekriti s plastjo ledu. V zakup moramo vzeti še krajši dan, zaprte planinske koče, mani ljudi v gorah, možnost zdrsa na poti in seveda grožnjo bele smrti, kot pravijo nevarnosti snežnih plazov. V prvi vrsti moramo zato izbrati primeren vrh, pri tem kritično pretresti svoje sposobnosti in vse možnosti B-načrtov, če se nam prvotni načrti izjalovijo. Natančno se pozanimajmo, kako je z zavetji, bivaki, s kočami in podobnim. Izkušnje nas učijo, da lahko na grebenih veter ustvarja snežene opasti, ki se lahko pod našo težo zrušijo. Zato hodimo nekaj metrov pod grebenom na privetrni strani. Vremenske razmere se v zelo kratkem času lahko spremenijo, zato moramo biti pripravljeni tudi na nepričakovano. Zimska hoja v gorah od pohodnikov zahteva polno pozornost vseh čutov. Slepo sledenje uhojeni gazi zato ni vedno dobra odločitev.
Lavinski trojček in tovariška pomoč
V zimski pohodniški nahrbtnik sodi dovolj rezervne obleke, tople pijače in hrane. Pozimi je večina koč in drugih preskrbovalnih točk namreč zaprtih. Od tehnične opreme so prvi na spisku cepin in dereze. Če uporabljamo samo en kos opreme, naj bo to cepin. Nikoli ne hodimo z derezami brez cepina, saj se ob zdrsu nimamo s čim zaustaviti. Obojega se je pametno naučiti uporabljati že v dolini. Za hojo po ledenih poteh - običajno jih najdemo v bližini koč - lahko uporabljamo nastavke za čevlje, ki spominjajo na zimske verige. Te se izvrstno obnesejo tudi na poledenelih pločnikih, precej manj pa v snegu, kjer nas lahko hitro sezujejo iz čevljev.
Med varovalno opremo je najpomembnejši lavinski trojček. Gre za oddajnik in sprejemnik, imenovan lavinska žolna, s katerim zožimo območje iskanja zasutega, z lavinsko sondo po posebnem sistematičnem postopku natančno določimo mesto in potem čim. prej z lopato odkopljemo. Zares učinkovito pomoč zagotavlja celoten sistem.
Zasutega moramo namreč najti v desetih do petnajstih minutah, kar je za še tako dobro organizirane reševalce bistveno prekratek čas. V primeru plazu lahko bolj ah manj računamo na tovariško pomoč. Zato seveda ni ravno pametno, da pozimi v gore hodimo sami.
SAŠKA T. OCVIRK
Foto: Arhiv PZS
Planinsko društvo Slivnica med 24. in 25. januarjem v gorniškem učnem centru Zelenica pripravlja zimsko planinsko šolo oziroma tečaj zimskega gorništva. V sklopu tečaja bodo udeleženci spoznali osebno in tehnično opremo, nevarnosti zimskih gora, dinamiko snežnih plazov in ukrepanje v izrednih razmerah, hojo z derezami in s cepinom, ustavljanje s cepinom pri zdrsu in podobno.
Lavinski trojček je lahko učinkovita pomoč v primeru zasutja pod snežnim plazom, če ga seveda znamo uporabljati. A naj nam z njim samozavest ne zraste čez glavo, tudi najboljša oprema ne more preprečiti plazu ali zdrsa, če smo neprevidni. Predvsem začetnikom zato toplo priporočajo, da se zimskih gorskih podvigov lotijo pod okriljem organiziranih izletov in usposobljenih vodnikov.