Ljubljanski Olimp, kot je ljubljanskega vremenskega preroka, ki mu navadno rečemo kar Krim, poimenoval slovenski potopisec Rudolf Badjura, je organizatorje Zlatorogove transverzale ponosa na sobotno jutro, 18. junija, pričakal precej nejevoljen.
Za klobuk si je nadel kopico temno sivih oblakov, kot bi renčal, je v daljavi grmelo, z mrazom je kazal svoje zobe in sopihal, da je pihalo kot za stavo. Nič kaj prijetna ni bila prva jutranja kava v objemu 1017 m visokega ljubljanskega očaka, ko je ekipa Zlatorogove transverzale ponosa pripravljala že peto prizorišče akcije Gremo v hribe.
Prvi planinci so po vpisu v častno Zlatorogovo vpisno knjigo zato kaj hitro pobegnili nazaj v dolino. »Da nas ne ujame dež,« so bile besede, s katerimi se je jih poslovilo približno 30 prvih vpisanih. Krivdo za ponovno slabe vreme (tudi prvi dogodek Zlatorogove transverzale ponosa 2010, ki se je zgodil ravno na Krimu, je zaznamovalo precej neprijetno deževno vreme) smo že iskali v sevanju vseh mogočih anten in satelitskih krožnikov, ki »krasijo« vrh. No, pa se je k sreči izkazalo, da se motimo. Da je bil za glavobol kriv le veter in da antene niso razlog za jutranjo temačno vzdušje. Ker kaj kmalu se nam je zopet nasmehnilo sonce in na naše obraze vdihnilo barve ter narisalo nasmeh. S sončnimi žarki so na vrh drug za drugim kapljali tudi prijetno utrujeni in zadovoljni planinci. In če je zjutraj z udeležbo, roko na srce, kazalo precej klavrno, ponosno sporočamo, da se nas je v Zlatorogovo častno vpisno knjigo vpisalo kar 407 planincev in kolesarjev! Med njimi tudi slovenska glasbena legenda Elda Viler.
»Ti si moja ljubezen, skrivnostna in lepa, ki v srcu jo nosim s teboj ...,« je Elda zažgolela v Gregorjev mikrofon in se tako prisrčno odzvala našemu pozdravu ter požela vesel planinski aplavz. Od takrat dalje, kot bi jo slišali ljubezen, sreča, veselje in dobra volja, je majhen prireditveni prostor pred Planinskim domom Krim, s katerim upravlja Planinsko društvo Preserje-Krim, zaživel! V družbi Zlatoroga smo se igrali, tekmovali, ploskali, navijali, vzklikali in se smejali stari in mladi do zgodnjih večernih ur. Nismo pa pozabili na Avtomerkur, ki nam je prijazno zagotovil uradno 'Gremo v hribe' vozilo, Škodo Yeti in ob 14. uri izvedli nagradno žrebanje za lepe nagrade avtohiše in znamke Škoda.
Vsakič znova in bolj se je v posebno veselje ozreti po zadovoljnih obraznih sedaj že znanih in »domačih« Zlatorogovih prijateljih ter tistih novih in tudi povsem naključnih, ki so prisopihali na vrh in se z zanimanjem pozanimali: »Kaj pa se pri vas dogaja?«. Projekt Pivovarne Laško, Gremo v hribe z Zlatorogovo transverzalo ponosa, z vsakim dogodkom bolj živi. Vezi postajajo močnejše, pozdravi iskrenejši, nasmehi iz srca in najbrž se strinjajo mnogi, da smo veseli, da nas (je) (z)druži(l) Zlatorog in naša ljubezen do hribov.
Se srečamo prihodnjo soboto na Kopitniku pri Rimskih Toplicah, da zapišemo še eno Zlatorogovo zgodbo!
Besedilo in foto S.V. - RSA