Zapisnik, točka 6: Reorganizacija GRS S – Rado Nadvešnik
Zli duh na seji
Upravnega odbora PZS - Točka 6: reorganizacija GRS S
Pri branju zadnjih Obvestil (7/8-2005), uradnega glasila PZS, sem se ustavil pri zapisniku seje UO PZS
K 6. točki:
INFORMACIJA O POTEKU DOGOVOROV GLEDE ORGANIZIRANOSTI GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE SLOVENIJE.
Preberem enkrat, pa še enkrat pa še … Dviga mi pokrov in stiska me v prsih. Kakšen odnos staršev do svojega otroka? Ali je to sploh mogoče? Škoda je časa in energije za tole pisanje, ki je neproduktivno v smislu dela GRS. Bolje bi bilo to energijo usmeriti v reševalne vaje, preventivno delo, organizacijo in reševanje. A kaj ko me stiska in duši in v takem stanju ne morem produktivno delati. Zato tudi to pisanje.
Mag. Franci Ekar ima uvodni govor v to točko. Sprašuje se kje so utemeljitve zakaj mora GRS S od PZS in katere so potrebe za ločenost – samostojnost GRS S.
Tudi če ne bi o tej temi nič vedel bi lahko iz tega zapisnika prebral, da se gre vodstvu PZS za nadzor, prevlado, pomembnost in denar.
In kaj naj bi bile te utemeljitve za samostojni status GRS S:
1. Sprememba odnosov v družbi:
Leta 1912 ob ustanovitvi prve reševalne postaje v Kranjski Gori v okviru SPD in ob ustanovitvi reševalnega moštva TK Skala je bilo to samo zaščitniško dejanje takratnih turističnih obiskovalcev gora. Prispevek, ki se je pobiral od vsakega obiskovalca planinske koče, se je stekal v reševalni sklad (vir: Tone Strojin). Iz tega sklada so plačevali stroške reševanja. Glede na to, da je SPD skrbelo za reševalni sklad in imelo zelo tesne in dobre odnose z reševalci, je povsem logično, da so bili vsi pod isto organizacijo. Tudi število takratnih obiskovalcev gora je bilo majhno, mogoče sto ali nekaj stotin. In kaj je drugače sedaj v letu 2005? GRS S ima z Upravo za zaščito in reševanje pogodbo, s katero se urejujejo dolžnosti GRS S in financiranje za to delo s strani URS ZR. Število reševalcev je zraslo na 600 članov. Število članov PZS pa je okoli 50.000. Delo članov GRS S se je razširilo na nove dejavnosti v gorah in tudi v mestih: reševanje iz sedežnic in gondol, reševanje padalcev, reševanje iz sotesk, reševanje na težko dostopnih krajih, iskanje pogrešanih oseb, pomoč CZ v elementarnih nesrečah, reševanje s pomočjo helikopterja, reševanje iz previsnih sten v plezališčih, reševanje iz visokih zgradb itd. PZS oziroma njeni člani že dolgo ne skrbijo za kakršen koli reševalni sklad s katerim bi financirali delo GRS S.
2. Različnost interesov:
Osnovna dejavnost PZS je pohodništvo in turizem, zaščita gorske narave ipd. Osnovna dejavnost GRS S pa je reševanje ljudi. Torej povsem drugačna dejavnost. GRS S voli svojega načelnika iz svoje baze (600 članov). Načelnik je torej naš član, ki želi opravljati delo predsednika in mu zaupa največ članstva. 600 gorskih reševalcev je zelo specifična skupina ljudi, ki ima točno določene naloge in dolžnosti. Vrh tega spiska pa je: čim hitrejša in s čim manj tveganja izpeljana reševalna akcija. Za tako stvar mora biti izpolnjenih mnogo kriterijev. Oseba, ki jo reševalci izvolimo za našega šefa, mora z ostalimi vodstvenimi člani poskrbeti za izpolnitev teh pogojev. Tako lahko baza – operativci nemoteno in učinkovito opravljamo svoje naloge in dolžnosti, ki smo jih sprejeli s tem, da smo člani GRS S. Žal pa se kasneje ugotovi, da naš načelnik ni pristojen za razne pomembne dogovore z ministri, menedžerji, politiki in z drugim pristojnim osebam, ki vplivajo na delo in finance GRS S. Za to je pristojen predsednik PZS, katerega pa volijo planinci in ima precej drugačne interese kot GRS. Zato tak predsednik, pa čeprav želi delati v dobrobit GRS S, ne more dobro in korektno zastopati interese GRS S.
3. Avtoritativni starši:
Povsod po svetu je tisti, ki plačuje, naročnik in tisti, ki delo opravlja, izvajalec. Med njima poteka dogovor. Dokler je PZS skrbela za finančno plat GRS S, je imela vso pravico do uveljavljanja svojih želja in nadzorom nad porabljenimi sredstvi. Sedaj ko PZS ne skrbi več za denarno blagajno, GRS S ne more imeti tolikšnega vpliva kot nekoč. Situacija je še slabša: za naše koriščenje računovodskih storitev nam PZS mastno zaračuna. PZS jemlje denar od GRS S namesto, da bi od pobrane članarine dodala še kaj v blagajno GRS S. Naj povem, da smo vsi člani GRS S tudi člani PZS, kateri plačujemo članarino. Nadalje je po sodnem procesu nesreče na Okrešlju prišlo do plačevanja odškodnin (približno 25 mio) družinam ponesrečenih reševalcev, katere je plačala GRS S iz svojega proračuna. S tem, da je varčevala pri nakupu opreme, tečajih in sestankih. PZS pa javno razlaga, da to ona plačuje. PZS si lasti vsa sredstva s katerim razpolaga GRS S.
GRS S je pri PZS kot priden otrok, ki si sam išče delo za ljubi kruhek, le tega mu pa delijo še vedno avtoritativni starši. Če imaš takega starša, se je nujno osamosvojiti in se postaviti na lastne noge. Vendar je rešitev le v tem, da te sprejme za enakovrednega člana družine, kjer ni nobene nadoblasti, le družinske vezi.
Nadalje trdi g. Ekar, da pri naših severnih sosedih ni ločenih reševalnih postaj, ampak je samo ena znotraj PZ Avstrije. Kmalu za tem v pomembnem govoru pove g. Danilo Škerbinek, da je v sosednji Avstriji sedem pravnih teles, ki so združeni v reševalno zvezo, le ta pa v PZA (OAV). Kdo se nam sedaj laže?
G. Ekar: odgovornost, ki jo prevzemajo predsedniki PD v zvezi z njihovimi GRS postajami ne predstavlja večje rizičnosti??? Sedem mrtvih reševalcev od leta 1996 do 2004 v reševalnih vajah in akcijah je za predsednika PZS le manjše tveganje. To govorjenje je veliko zavajanje članov UO PZS in zelo lahkomiselna izjava, ki je vredna obžalovanja.
Trditev g. Ekarja, da je GRS S v breme davkoplačevalcev, je resnična. Osebno mislim, da ni nikjer tako dobro porabljen denar v dobrobit državljanov kot ravno tu v GRS S. Lahko smo hvaležni davkoplačevalcem.
G. Škerbinek se v enem samem govoru zanesljivo dvakrat zlaže. Prvič, ko omenja reševanje v Brani in težnjo nekaterih reševalcev o materialnih zahtevkih, do katerih se je tudi GRS S negativno opredelila. Predvidevam, da se ta govor nanaša na reševalno akcijo z dne 7. in 8.2.2004, ki jo je izvedla GRS P Kamnik in LPE s helikopterjem. Ta akcija je bila kasneje analizirana in pripravljena za predstavitev na delovnemu srečanju članic IKAR na Poljskem. Tema je bila izpostavljenost in tveganje reševalcev v reševalni akciji. Ironija je, da je to gradivo ustno interpretiral ravno g. Škerbinek. Ne vem, kje je g. Škerbinek videl oziroma slišal težnje reševalcev po materialnih zahtevkih. Verjetno je bral članek v Slovenskih novicah in stavek »Gorski reševalci imajo nepotrebnega tveganja vrh glave«. Ali pa je videl in slišal moje predloge na izredni seji KGRS S na temo analize reševalnih akcij v letu 2003, ki je bila v Kranju dne 29.3.2004. Tam sem omenjal svoje predloge za preventivno delo GRS S za zmanjšanje nevarnih situacij, v katerih se znajdejo obiskovalci gora in s tem ogrožajo sebe in nas reševalce. Tam sem omenil 118. člen Zakona o naravnih in drugih nesrečah, ki pa ne govori o tem kar omenja g. Škerbinek. Tudi GRS S se ni nikoli negativno opredelila do tega vprašanja, kot navaja. Druga laž pa je trditev, da je bila na udaru PZ z vprašanjem, kako skrbi za varnost in reševanje svojih članov. Tudi ta zadeva se nanaša na to isto sejo, kjer je bil prisoten g. Škerbinek in na moje predloge za preventivo pod točko 1). »GRS S naj sestavi dopis in ga vroči PZS. V njem naj bo zahteva, da naj PD in njihovi MO in AO naredijo več za vzgojo svojih članov.« Nikjer ni zaslediti besed, ki jih je uporabil g. Škerbinek.
Potem g. Škerbinek skrbi dejstvo, da v reorganizaciji GRS S ne vidi vertikalne povezave z PZS.
Sprašujem se, kako je lahko taka oseba kot je g. Danilo Škerbinek, še vedno član GRS S in celo naš predstavnik v IKAR ju.
G. Matija Perko omenja, da lahko nezadovoljni člani GRS S zapustijo PZS in GRS S. Bojim se, da je teh nezadovoljnih članov s trenutno organizacijo ta trenutek zelo veliko. In dvomim, da bi bil njihov izstop nepomemben za PZS in GRS S. Taka izjava je zelo boleča za vse prostovoljne reševalce, ki po svojih močeh marljivo delajo.
G. Rudija Skubeta skrbi: » Kako bomo pobrali avtomobile in opremo, ki je last PZS?»
Kdo je prepričan, da so avtomobili in oprema last PZS in zakaj se gre planinskim funkcionarjem toliko za opremo in materialne dobrine s katerim opravlja svoje delo GRS S?
G. Marjana Burjo skrbi, kaj bo, če bo ustanovljena GRZ počela s stvarmi, ki jih je pridobila z namenskimi sredstvi če bo samostojna. Z novo GRZ se boji podpisati pogodbo saj ne ve kaj bo počela brez njihovega nadzora.
Na splošno je v UO PZS v zvezi z GRS prisoten duh, ki nekako ni v skladu s tem, kar uči planinski kodeks. Planinskim funkcionarjem se gre za nadzor, prevlado in denar, kar pa je v nasprotju s prostovoljnostjo, požrtvovalnostjo, humanitarnostjo kot na slavnostnih govorih in tudi drugod radi omenjajo. Marsikatera lepa in zveneča beseda je samo fraza za množice. Lahko bi rekli tako, kot je rekel grešni duhovnik »Ne glejte moja dejanja! Vi me samo poslušajte. » Slabo se nam piše, če bodo tudi v bodoče odločali o našem delu in organizaciji ljudje, ki ne poznajo našega dela in vidijo le svoje interese, ki pa jih ni tako malo kot si lahko mislimo: od materialnih do političnih.
Pa naj dela vsak tisto kar najbolje zna. Gospodje, ki znajo lepo govoriti, naj govorijo in nas nadzirajo, mi, gozdni delavci, kovinarji, razni rokodelci in ostali fizični delavci pa bomo hodili na reševalne vaje, razne tečaje za nove člane, uvajali bomo nove reševalne tehnike, skrbeli bomo za novosti, za obnavljanje že pridobljenih znanj ter izvajali in organizirali iskalne in reševalne akcije.
Rado Nadvešnik