Boris Štupar 07.12.2012 06:29 1928 0

Dent du Geant – Orjakov zob (4013 m)

Rado Kočevar - Iz dnevnika (1950-2012): ... Dva dni kasneje sva se žičnico pripeljala do koče Torino (na it. str.). Obmejnih formalnosti ni bilo, čeprav so bili v koči tudi policisti. Do vstopa v steno ni bilo posebnih težav.

Po snegu sva hodila z derezami. Vse to sva s cepinom in enim nahrbtnikom pustila pod steno, odkoder je čudoviti jutranji pogled na Mont Blanc (iz juga, Brenva). Že prvi raztežaj je bila prava »petica«. Potem pa bolj ali manj tako do vrha. Podobno kot v Zupanovi smeri v Koglu, le nadmorska višina je neprimerljiva je pripomnil moj soplezalec. Profil stene pa je dobro viden na sliki z »visečo polico« po kateri teče vrv (vidi se le del Tonetove roke, ki jo popušča). Skratka, plezanje je bilo malce napeto in v dobri skali čudovito. K temu je pripomoglo tudi lepo vreme in to, da sva bila »skoraj« brez prtljage, ki je čakala pri vstopu.

Še zadnji posnetki pod vrhom. Vrh se zaključi z dvema zobičkoma: Sella (4009 m) in Graham (4014 m). Visoka sta približno 30 m. Lepo se ju vidi na uvodni fotografiji. Na vrhu sva ostala pol ure, nato pa se spustila po vrvi približno 200 m, (kakor v telovadnici) po granitnih ploščah navzdol. Pri koči Torino sva srečala našo skupino Japoncev. Ostali so še en dan. Nama pa so »zaupali« soprogo od enega iz njhove skupine za varno spremstvo po ledeniku Geant in Mere de Glace v dolino do doma ENSE.

Vzpon po južni steni Orjakovega zoba je bil eden zadnjih v moji plezalni karieri in mi je zato še posebej ostal v nepozabnem spominu. In ko to pišem-53 let pozneje so se mi prizori iz tega plezanja vračali v spomin, kakor, da bi bili včeraj …

Z jeseniškimi alpinisti smo se srečali na ledeniku Geant, tu so imeli svoj tabor. Ko je nekaj dni pozneje novozapadli sneg pokril nekaj šotorov je eden izmed smučarjev bližnjega smučišča zapeljal čez robni šotor. Snežni »iglu« pa je bila kuhinja. Nama s Tonetom so postregli s čajem.

22. julij 1959
Rado Kočevar