David Stropnik: Če je bila prejšnja tura z Rodice logistično in smučarsko preprosta, tokrat za zaključek sezone smučamo bolj začinjeno in velikopotezno na nasprotnem delu slovenskih gora – na najvzhodnejšem dvatisočaku. Ta tura nas pelje preko pomladnih, položnih, sončnih, rušnatih, južnih pobočij Raduhe na severno stran po strmi grapi z Durc na Grohot.
Raduha v zimah, ki običajno ne uspejo več povsem pokriti ruševja na južni strani, smučarsko ni najzanimivejša, še posebno, ker v tem letnem času zahteva dolg dostop. Pomladi, ko je cesta, ki pelje na Snežno jamo in se v Strugah pri Lučah odcepi od regionalke v Logarsko dolino, kopna, pa je dostop lažji, saj se lahko pripeljemo (ali prikolesarimo) le sto višinskih metrov pod kočo na Loki, kjer je na višini 1430 metrov manjše parkirišče. Možnost resne smučarije v tem času so le še severne grape med Lanežem in Raduho in ker so Laneževe resno alpinistične, nam ostane le ena, ob steni Male Raduhe – z Durc.
Vzpon je preprost: po kolovozu se vzpnemo do (pomladi še zaprte) koče na Loki, kjer se ob prvi prevoznosti ceste že lahko začne sneg. Nadaljujemo po ozki dolini naprej proti severu mimo obeh odcepov planinske poti na Raduho in Durce. Ker sta obe speljani po ruševju, se odločimo za bolj razgledno in smučem prijetnejšo možnost preko Laneža. Držimo se v vznožju njegovega (jugo)vzhodnega pobočja in se preko nekaj kotanj vzpnemo na izravnavo pod Jelovcem. Tu se obrnemo zahodno in v loku preko vzhodnega pobočja vzpnemo na razgledni vrh, ki ga prepoznamo po miniaturi Aljaževega stolpa. Od Laneža je do Durc le še kratek spust in vzpon ob grebenu Raduhe.
Durce so škrbina ob steni Male Raduhe, 1910 metrov nad morjem, ki se v velikem in kar strmem melišču (snežišču) spušča na Grohot. Planinska pot je dandanes speljana sto metrov severneje, mi pa smučamo naravnost po izraziti grapi. Čeprav je pri tako kočljivi in spremenljivi stvari, kot je sneg, vedno treba imeti pravi timing, da je stvar zabavna in ne nevarna, je to tukaj morda še pomembnejše. Ko je snega preveč, je vstop lahko neprijetno strm, ko ga je premalo, pa je vršnji del skalnat ali poledenel. Ker je na direktnem vstopu nekaj klinov stare poti, predlagamo začetek smučanja nekaj metrov z desne – vzhodne strani.
Grapa sama je ravno prav strma, da je smučarsko izzivalna, a obenem ne strašljiva. Večinoma se naklon giblje med 30 in 40 stopinjami (kar seveda pomeni plazno nevarnost), pri čemer je običajno najzahtevnejši vstop in pa nekoliko strmejši srednji del, ki se mu lahko ognemo levo pod steno Male Raduhe. V bližini stene pazimo na padajoče kamenje, tudi na tisto, ki je že končalo v snegu. Orientacija je preprosta, saj je iztek ves čas na dlani, kočo, ki je cilj, pa se lepo vidi z vrha. Pri velikih balvanih na izteku prečimo redek gozdič in smučamo rahlo desno, mimo zavetišča GRS ter po kolovozu do koče na planini Grohot – slabega pol višinskega kilometra nižje od Durc.
Majhna avantura smučarskega prečenja Raduhe se tako konča na severni strani že skoraj na Koroškem – 1460 metrov visoko na idiličnem Grohotu pod severno steno Laneža in Raduhe. A logistična avantura se tu šele začne. Če se ne želimo vračati 450 višinskih metrov do Durc in smučati skozi ruševje po pomladi razmočenem snegu nazaj do avta, je pametno en avto (motor, kolo ...) pustiti na še pol ure hoje oddaljeni kmetiji Bukovnik, na katero pelje cesta s Spodnjega Slemena. Od tu se lahko preko Solčave in Luč v približno uro dolgi vožnji (s kolesom precej več) vrnemo po drugo prevozno sredstvo pod planino Loka. Ja, lahko bi startali s severne strani, a potem bi izgubili velikopoteznost in ne bi uživali v pomladi na južni strani, ampak bi se borili le s strmino in hladom Durc.