Tone Škarja: Ni veliko primerov, da bi več kot stoletje star pločevinast, s strešnim stožcem zašiljen valj slavili, pa ne vedno manj, celo vse bolj.
Da ima »ta pleh« dušo, ni prazna beseda. Prvo mu je Jakob Aljaž vdihnil že z idejo, potem pa po reklu »in beseda je meso postala« z izvedbo vse do končne postavitve. Ni mu šlo za to, da bi »snežnikov kranjskih siv´ga poglavarja« povišal. Šlo mu je za to, da je vrh Triglava tudi dejansko slovenski, majhen, a sredi germanskega morja najvišji otoček slovenskega ozemlja in stolp njegov svetilnik. Pogum, vizija, osebni ponos …? »Da je vrh Triglava ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga«, je Aljaž zabil prvi žebljiček v slavilni prapor. Zahteva nemških organizacij, da bi ga morali podreti, ni uspela. Zemljišče in stolp sta bila Aljaževa, stolp sam je postal zemljemerska točka, in po koncu zapletov je Aljaž parcelo s »stavbo« vred podaril Slovenskemu planinskemu društvu.
Je pa stolp skozi stoletje spreminjal svojo podobo. Najprej siv, potem bel, med obema vojnama v italijanskih in jugoslovanskih barvah, spet siv in vmes nekaj let rdeč z zvezdo namesto letnice 1895, pa spet prvotno siv. Takšen je uspešno in z zastavo doživel tudi slovensko osamosvojitev. Zanimivo, da se prav obenj, čeprav je bil močan slovenski simbol, ni nihče spotikal. Še največja nevarnost mu je nedavno grozila od brezidejne ideje, da bi ga prestavili v muzej in ga nadomestili s ponaredkom. Kot bi kralja poslali v muzej voščenih lutk, lutko pa na njegov prestol. A je »zdravniški« pregled pokazal, da bo ob zmernem vzdrževanju zlahka preživel še vse nas in morda še kako generacijo.
Stolp živi življenje prave zvezde. Nanj so partizani obešali zastavo, muzikanti so igrali ob njem in na njem, gasilci so svoje podvige dvigali še z lestvijo, na mnogih slovenskih znamkah – poštnih, trgovskih, kulturnih - je upodobljen. Od njega vidiš ves slovenski narodni svet, ne samo državno omejenega - in še Istro povrhu. Nekoč slovenski svetilnik na »otoku«, zdaj resnični vrh slovenskega sveta. Ni čudno, da je pravo romarsko svetišče, saj jih veliko pride samo sem in v nobene druge hribe. Je svojevrstna krstilnica, saj z udarcem vrvi biti krščen pri Aljaževem stolpu je posebna čast. Hkrati je tudi zavetišče v neurju, varuje pred strelo in vsem, kar takrat leti z neba.
Kot je Aljaž dobil navdih od zgoraj in ga uresničil na zemlji, saj je bil hkrati duhoven in praktičen človek, tako stolp, trdno prizemljen, kaže navzgor in simbolizira narodno zavest in ponos. Ko se dotaknemo stolpa, ne mislimo preveč na vse to, na zgodovino, na graditelja, na pomen. Prevladujeta veselje ob koncu napora in zavest, da smo tam, na vrhu Triglava in ob Aljaževem stolpu. Tu, v muzeju, je pa enak stolp in z napisano zgodovino. Hkrati je tudi za one, ki do pravega več ne morejo, pa tu doživijo njegovo veličino, pomen in morda podoživijo svoj prvi dotik tega »pleha« in stik z njegovo dušo.
Ljubljana, 12. julija 2014
Tone Škarja
Narodni muzej Slovenije in Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Vas vljudno vabita na ogled razstave ... Ta pleh ima dušo!
